Nadškof msgr. Stanislav Zore OFM je za svetoletne cerkve določil naslednje cerkve v ljubljanski nadškofiji:

• stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani;
• bazilika Marije Pomagaj na Brezjah;
• bazilika Žalostne Matere Božje v Stični;
• cerkev Marije Pomočnice v Ljubljani na Rakovniku.

V teh cerkvah verniki lahko pridobijo svetoletni odpustek, ki ga je podelil sveti oče, tako da se na romanju »pobožno udeležijo: svete maše; besedne­ga bogoslužja; molitvenega bogoslužja (ura bogoslužnega branja, hvalnice, ve­černice); križevega pota; marijanskega rožnega venca; himne Akathistos; spo­kornega bogoslužja s posamično spo­vedjo«.

Prav tako lahko verniki pridobijo jubilejni odpustek, »če posamično ali v skupinah pobožno obiščejo kateri koli jubilejni kraj in tam primeren čas preživijo v češčenju Najsvetejšega in premišljevanju, ki ju sklenejo z molitvijo Oče naš, izpovedjo vere in s priprošnjo Mariji, Božji Materi, da bi vsi v tem svetem letu »lahko izkusili bližino najbolj ljubeče od vseh mam, ki nikoli ne zapusti svojih otrok« (Spes non confundit, 24).

Resnično spokorjeni verniki, ki se iz resnih razlogov ne bodo mogli udele­žiti slovesnih praznovanj, romanj ali pobožnih obiskov (klavzurn(i)e redov­ni(ki)ce, ostareli, bolni, zaporniki in tisti, ki v bolnišnicah ali drugih ustano­vah za oskrbo stalno služijo bolnikom), bodo pod enakimi pogoji prejeli sveto­letni odpustek, če bodo (po možnosti po medijih prisluhnili besedam pape­ža ali krajevnih škofov ter se v duhu združili z navzočimi verniki) molili na svojih domovih ali na krajih, ki jim jih določajo omejitve (npr. v kapeli samo­stana, bolnišnice, doma, zapora), Oče naš, veroizpoved in druge molitve, ki ustrezajo ciljem svetega leta, ter Bogu darovali svoje trpljenje in življenjske stiske.

OSNOVNI POGOJI ZA PRIDOBITEV ODPUSTKA

• resnična skesanost (brez vsake navezanosti na greh), ki jo vodi duh ljubezni
• očiščenje v zakramentu pokore in sprave
• okrepitev s svetim obhajilom
• molitev po papeževih namenih

KAJ JE ODPUSTEK?

Cerkev je živ organizem, Kristusovo skriv­nostno telo, občestvo. Ti izrazi vsak na svoj način povedo, da smo v Cerkvi vsi med seboj skrivnostno povezani, kot so povezani udje živega organizma. Poveza­ni smo v dobrem in v slabem. Posameznik s svojim delovanjem, življenjem hote ali nehote vpliva na vse druge »ude«. Odpus­tek je eno izmed »sredstev« sodelovanja med člani Cerkve, tako med še živečimi v zemeljskem življenju kot z onimi v vi­cah, pri premagovanju ostankov časnih posledic grehov, ki ostanejo tudi po odpuščanju grehov pri zakramentu poko­re in sprave. Greh vključuje osebno kriv­do, večno posledico (pogubljenje – pri velikih grehih) – to dvoje lahko odpusti samo Bog; vsebuje tudi časne posledice (grešne navade, ranjenosti v čustvih, raz­ne zasvojenosti …), nekaj tega ostane tudi po spovedi in s tem se moramo sami še boriti; dušam v vicah pa lahko pri njiho­vem očiščevanju teh posledic pomagamo tudi mi. Pri ukvarjanju s temi »ostanki« greha, lahko milost odpustkov kot pomoč celotnega občestva Cerkve v veliki meri pomaga. Cerkev pri tem zajema iz zaklada preobilja milosti, ki se polni z molitvami, žrtvami in daritvami svetnikov in vseh, ki več molijo in se darujejo, kot sami potre­bujejo. Iz tega zaklada Cerkev deli nam ali pa rajnim v vicah, če odpustke pridobimo zanje. Spodbujajmo se v tem letu, da bi go­jili in negovali pobožno željo po pridobitvi odpustka kot daru milosti.