Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Ob koncu meseca junija, ko se različne delovne obveznosti in naloge nekoliko umirijo, ko šolarji odložijo šolske knjige in bolj ali manj tudi misli, povezane z učenjem in pridobivanjem znanja, nas Cerkev nagovarja s praznikom svetih Petra in Pavla, apostolskih prvakov. Obenem je v Cerkvi v Sloveniji to tudi dan duhovniških posvečenj, v katerih se Bogu zahvaljujemo, da ostaja blizu svojemu ljudstvu.

Peter in Pavel sta vsak na svoj način in tudi oba skupaj močna spodbuda k premišljevanju o sebi, o svoji zvestobi Kristusovemu klicu in o načinu, kako odgovor na Kristusovo povabilo: »Hodi za menoj!«, živimo v svojih vsakdanjih odločitvah in delovanju.

Peter je bil doma iz Betsajde, mesta ob Genezareškem jezeru. Skoraj samo po sebi je umevno, da je postal ribič. In to uspešen ribič, saj je imel svoj čoln, ki si ga je Jezus izbral, da bo iz njega učil množice. Peter je dovolil Jezusu, da je vstopil v njegov čoln. Po Jezusovem govoru pa se je zgodilo nekaj nenavadnega in nadvse pomenljivega. Jezus je namreč rekel Petru: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže za lov!«

Začutimo lahko vso dramo tega trenutka. Tesar iz Nazareta, ki se je vse doslej ukvarjal z lesom in njegovo obdelavo, ki je bil torej strokovnjak za delo z lesom, uči izkušenega ribiča, kako naj lovi ribe. Lahko si predstavljam, kakšen vihar je nastal v Petrovi duši, predvsem pa v njegovem obrtniškem ponosu. Verjamem, da mu je prišlo na misel: »Jezus, vem, da znaš z lesom in se ne bom spuščal na tvoje področje, o ribolovu na tem jezeru pa ne veš nič.«

Kljub temu Peter Jezusove besede ni zavrnil, pač pa je povedal nekaj, kar je nadvse pomembno za naše krščansko življenje. »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Peter se zaveda usodnosti trenutka. Ve, kako zahtevno je jezero in vsa njegova izkušnja mu pripoveduje, da ribolov sredi belega dneva nima nobenega smisla, saj še ponoči niso nič ujeli. Kljub temu pa reče Jezusu: »Na tvojo besedo bom vrgel mreže.« Izkušnja govori drugače, izročilo, ki ga je prejel od prednikov, govori drugače. Množica, ki opazuje na obali, misli drugače in ga bo imela za trčenega, če bo sredi belega dneva metal mreže v vodo. Ve, da se na vso moč spoprijema s svojo pametjo in svojo izkušnjo, ve, da se izpostavlja posmehu ljudi, ki spremljajo ta nenavaden prizor; a vse to postavi v ozadje in se odloči, da bo deloval po Jezusovi besedi: »Na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In mreže so bile tako polne, da so morali pomagati še tovariši iz drugega čolna, da so jih izvlekli.

A pripoved se ne konča s tem. Ko Peter vidi čudežni ulov, spozna Jezusovo svetost in ob Jezusovi svetosti spozna samega sebe. Zato pade pred Jezusa in ga prosi: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek.« Petrovo spoznanje lastne grešnosti nas gane, še bolj pa nas nagovori njegovo priznanje stanja, v katerem živi. Jezus Petru ne ugovarja: ne prepričuje ga, naj ne dramatizira, ker ni nič slabši od drugih ljudi. Jezus ima pred seboj Petra, ki spoznava in priznava svojo grešnost, in mu obljublja, naj se ne boji, ker bo odslej lovil ljudi. V Matejevem evangeliju Jezus Petru in njegovemu bratu Andreju ob tem prvem srečanju pove, da bo on iz njiju naredil ribiča ljudi.

Res je, Peter in njegovi tovariši se spoznajo na jezero in na ribolov na tem jezeru, a Jezus bo iz njih naredil svoje sodelavce, ki bodo znali iz globin dvigati ljudi, ki bodo ljudi dvigali iz teme nesmisla in greha. Ob njem bodo postali ribiči ljudi.

Drugi godovnjak današnjega dneva je Pavel, ki naj bi se rodil že po Jezusovi smrti, okoli leta deset po Kristusu in sicer v Tarzu, glavnem mestu rimske province Kilikije v Mali Aziji. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Bil je bistrega uma, ki ga je oplemenitil z odlično izobrazbo, saj je pri dvajsetih letih šel v tempeljsko šolo v Jeruzalemu, kjer je pri Gamalielovih nogah pridobil vse znanje o Postavi in izročilu očakov, kolikor je bilo to mogoče.

Potem pa so se pojavili pripadniki tako imenovane poti, kakor so imenovali učence Jezusa Kristusa. Pavel jih je doživljal kot tiste, ki so rušili vse tisto, v kar je on veroval z vsem srcem. Zato je, kot sam pravi, »zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti. Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnogo vrstnikov v svojem rodu.«

Tako je bilo do Damaska, kamor se je Pavel odpravil ves goreč za očetna izročila, da jih obvaruje pred uničujočim delovanjem Kristusovih učencev. In bali so se ga. Pred njim je šel sloves preganjalca Jezusovih učencev in skoraj prepričan sem, da je bil na ta sloves ponosen. Potem pa je v njegovo življenje padlo vprašanje: »Zakaj me preganjaš?« In on na to odvrne: »Kdo si, Gospod?« S tem kratkim pogovorom se je začela odvijati mogočna zgodba največjega oznanjevalca Jezusovega evangelija – svetega apostola Pavla, ki je evangelij ponesel poganom.

A ni bilo preprosto. Bali so se ga. Ko je Ananija dobil naročilo, naj gre v ulico, ki se imenuje Ravna, in naj položi roke na človeka iz Tarza, ki moli, se je prestrašil. Tako se pred kakršno koli grožnjo odzivamo ljudje. Bog pa gleda drugače. V tem človeku, ki je zagrizeno preganjal njegove učence, je videl posodo, ki jo je izbral, da ponese njegovo ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove (prim. Apd 9,15).

Petra in Pavla je Jezus našel vsakega zaposlenega s tem, kar se mu je zdelo pomembno v življenju in je bil prepričan, da ima prav. In vsak se je moral odločiti, ali bo vztrajal pri svojem prav, ali pa bo kljub vsemu prisluhnil Jezusovi besedi, sprejel njegovo povabilo in stopil na pot za njim; če bo torej postal ribič ljudi, kakor je obljubil Petru, oziroma če bo postal posoda, ki bo ponesla Jezusovo ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove.

Oba, Peter in Pavel sta sprejela Jezusovo povabilo. Peter je pustil mreže in čolne na obali jezera in se podal za Jezusom. Veliko stvari je še moral premisliti, velikokrat se je moral ponovno odločiti, da bo šel za Jezusom in ne za svojim prav. In danes ga slavimo kot prvaka apostolov, kot skalo, na kateri je Jezus sezidal svojo Cerkev in ji obljubil nepremagljivost.

Tudi Pavel je moral premisliti svojo preteklost v luči Jezusovega evangelija, da je mogel vse znanje, ki ga je pridobil v Tarzu in potem pri Gamalielu v Jeruzalemu, uporabiti za oznanjevanje Jezusa Kristusa. In potrebovala sta drug drugega, da sta mogla postati stebra svete Cerkve.

Vsak izmed nas je na svoji obali, vsak v svojem čolnu in pri svojih mrežah, vsak se sooča s svojimi nočmi brez ulova in s svojimi razočaranji. Vsakogar izmed nas ženejo sanje in gorečnost za stvari, za katere verjamemo, da bodo spremenile svet. In vsak izmed nas ima svoj Damask, ko pade na tla in spozna, da je slep in pogreznjen v temo. In vsak zmed nas mora sprejeti roko, da ga dvigne in povede naprej. Vsi potrebujemo šolo ponižnosti, da postanemo primerne posode, da more v teh posodah Jezusovo ime prihajati med naše domače, med naše sosede in sodelavce, da more Jezusovo ime prihajati v naš svet, ki je ponosno zagledan sam vase, prepričan, da zmore vse, in obenem tako zelo krhek in potreben odrešenja.

Danes bodo posvečeni naši letošnji novomašniki. Vaši duhovniki se bodo spominjali dneva svojega posvečenja in novih maš. Tudi vsakega izmed njih je Jezus nagovoril in ga povabil z obal, na katerih je delal in s poti, po katerih je hodil, in ga povabil na pot za seboj. In ga poslal k vam, da bi bil med vami ribič ljudi, da bi med vas prinašal Jezusovo ime. Prosim vas, da vsakemu izmed njih ponudite roko sprejemanja in dobrodošlice. Za vsakega bodite kot Ananija, ki je molil za Pavla in ga z molitvijo sprejel v občestvo vernikov v Damasku. Vaša molitev naj vedno znova sprejema tudi vaše duhovnike. Kot Cerkev molite zanje.

Naj bo praznik svetih apostolov za vse nas povabilo, da bomo prisluhnili Jezusovi besedi, se odpravili za njim, njegovo ime prinašali vsem ljudem in vse ljudi vabili k Njemu. Dovolimo mu, da iz vsakega izmed nas naredi ribiča ljudi in primerno posodo za njegovo ime. Naj bo z vami blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.