Anton Vovk (19. maj 1900 – 6. julij 1963), ljubljanski škof.

Kratek življenjepis

Anton Vovk se je rodil 19. 5. 1900 v Vrbi na Gorenjskem v isti sobi kot njegov prastric France Prešeren. Ljudsko šolo je opravil na Breznici in v Kranju, kjer je obiskoval tudi prvih šest let gimnazije. Starša sta mu zgodaj umrla, oče, ko še ni dopolnil štirih let, in mati, ko mu jih je bilo 17. Jeseni 1917 je vstopil v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano v malo semenišče. Tam je leta 1919 maturiral, nato je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 29. 6. 1923 posvečen v duhovnika. Prva tri leta je služboval kot kaplan v Metliki. Od leta 1926 je bil najprej kaplan, nato pa od leta 1928 župnik v Tržiču. V času vodenja župnije se je izjemno izkazal tako na pastoralnem, prosvetnem, duhovnem kot socialnem področju. Prenovil je župnijsko cerkev in druge sakralne objekte ter mesečno izdajal Cerkveni glasnik, ki je bil najvzorneje urejen župnijski list v škofiji. Zaradi odličnega vodenja župnije je bil 6. 6. 1936 imenovan za škofijskega duhovnega svetnika.

Leto dni pred začetkom vojne je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani, in sicer z namenom, da s časom prevzame mesto rektorja novega Baragovega semenišča. A vojna je vrezala nov tok dogodkov in Vovk je postal predsednik škofijskega odbora za pomoč duhovnikom beguncem, ki so bili v ljubljansko pokrajino pregnani ali so se vanjo zatekli s Štajerske in Gorenjske. Julija 1944 je postal še vodja Bogoslovnega semenišča.

Ob začetku vojne je škof Gregorij Rožman določil vrstni red generalnih vikarjev, ki bi namesto njega prevzeli vodenje škofije, če bi se mu zaradi nepredvidljivih razmer kaj pripetilo. Vovk je bil na seznamu napisan kot zadnji, peti. Razvoj dogodkov pa je pripeljal do tega, da je po končani vojni in aretaciji generalnega vikarja Ignacija Nadraha prav Vovk 15. junija 1945 kot generalni vikar prevzel vodenje ljubljanske škofije. Leto kasneje je bil s strani papeža Pija XII. imenovan za pomožnega škofa. Za škofovsko geslo si je izbral geslo In Domino confido – V Gospoda zaupam. In prav to zaupanje mu je vlivalo moči, da je lahko v času hudih preizkušenj in nasprotovanj s strani komunističnih oblasti, modro in odločno vodil zaupano mu ljubljansko škofijo. Poleg ljubljanske škofije sta mu bili zaradi nove meddržavne ozemeljske razdelitve zaupani še apostolska administratura slovenskega dela reške škofije (od leta 1951 do 1961) in apostolska administratura slovenskega dela tržaško-koprske škofije (od leta 1951 do 1955).

Ker se je nadškof Vovk vztrajno prizadeval, da bi oblast spoštovala ustavni položaj Cerkve ter opustila preganjanje in prizadevanje krivic, je bil s strani državnih oblasti deležen vrste nasprotovanj in poniževanj, insceniranih demonstracij, dolgih nočnih zasliševanj ter kar nekaj poskusov atentatov. Najhujši med slednjimi se je zgodil 20. januarja 1952, ko so ga na vlaku proti Novemu mestu polili z bencinom in zažgal. Vsi ti napadi in stresi so njegovo zdravstveno stanje poslabšali do te mere, da je 7. julija 1963 pri svojih 63. letih umrl.

Stanje glede postopka za beatifikacijo

13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo beatifikacijo, leta 2007 pa je bilo gradivo predano kongregaciji za zadeve svetnikov v Vatikanu. Postopek se trenutno nahaja v fazi priprave t.i. pozicije o krepostih (Positio super virtutibus), ki jo pod vodstvom postulatorja mag. Gregorja Roglja pripravlja zunanja sodelavka Serenella del Cinque.

Gradivo

O Božjem služabniku Antonu Vovku je izšlo več publikacij:

  • Ceglar, Ludvik: Škof Vovk in njegov čas 1900—1963, Mohorjeva družba, Celovec, Ljubljana, Dunaj 1993—1998, 4 zvezki.
  • Merlak, Ivan: Za narod in Cerkev. Življenjepis božjega služabnika nadškofa Antona Vovka, Družina, Ljubljana 2002.
  • Pust, Anton: Božji služabnik Anton Vovk. Šmarnice za leto 2002, Družina, Ljubljana 2002.
  • Pust, Anton: Škof v plamenih, Družina, Ljubljana 2002.
  • V Gospoda zaupam. Iz zapiskov nadškofa Antona Vovka, zbral in uredil Bogdan Kolar, Družina, Ljubljana 2000.
  • Vovk, Anton: V spomin in opomin. Osebni zapisi škofa Antona Vovka od 1945 do 1953, uredil Blaž Otrin, Družina, Ljubljana 2003.
  • Vovkov simpozij v Rimu, uredil Edo Škulj, Slovenska teološka akademija v Rimu in Celjska Mohorjeva družba, Celje 2005.
  • Otrin, Blaž in Štrukelj, Anton: Nadškof Anton Vovk, Božji služabnik, Nadškofija Ljubljana, Ljubljana 2008 (https://anton-vovk.rkc.si/u/Vovk_SI.pdf).

O njem pa je bil leta 2017 posnet tudi dokumentarni film z naslovom Goreči škof: https://www.youtube.com/watch?v=oHCE_smrl9k&t=316s

Spletna stran: https://anton-vovk.rkc.si/

Pečavar, Aleš: Devetdnevnica za priprošnjo in beatifikacijo škofa Antona Vovka

Anton Strle (21. januar 1915 – 20. oktober 2003), duhovnik, teolog, spovednik in prevajalec.

Kratek življenjepis

Božji služabnik Anton Strle se je rodil 21. januarja 1915 v vasi Osredek, župnija Sv. Vid nad Cerknico. Otroška leta je preživljal kot pastir. Pri desetih letih je doživel izredno Božjo bližino, kar ga je zaznamovalo za vse življenje, saj od tedaj ni imel nobenih verskih dvomov več. Domači župnik Janez Pucelj mu je omogočil, da je leta 1930 vstopil v škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu nad Ljubljano, kjer si je pridobil sijajno znanje slovenščine in drugih jezikov. Leta 1936 je vstopil v ljubljansko semenišče in bil 29. junija 1941 posvečen za duhovnika. Po želji predstojnikov se je začel pripravljati na doktorat, hkrati pa je kot študijski prefekt v Marijanišču napisal tudi življenjepis Lojzeta Grozdeta.

Neomajna zvestoba Kristusu in Cerkvi, ki jo je junaško izpričal v času zapora, ga je vodila pri pastoralnem in znanstvenem delovanju. Približno 30 let je bil profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, hkrati pa iskan spovednik. Njegova izredna delavnost v luči gesla Povsod Boga je izvirala iz globokega osebnega duhovnega življenja. Na misijonsko nedeljo leta 2003 je zadnjič maševal in spovedoval, naslednje jutro pa je prestopil prag večnosti.

Stanje glede postopka za beatifikacijo

Odlok o začetku škofijskega postopka za beatifikacijo je bil izdan 30. aprila 2014, škofijski postopek pa je bil zaključen 21. januarja 2021. Dikasterij za svetnike ga je že potrdil. V rimski fazi postopka je sedaj na vrsti pisanje pozicije, v kateri se na osnovi dokumentov prikaže življenje in junaška stopnja kreposti. Za razglasitev je potreben tudi uradno priznan čudež.

Gradivo

Molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Antona Strleta je na razpolago v 12 jezikih.

Devetdnevnica k Božjemu služabniku Antonu Strletu je na voljo v slovenščini, angleščini, nemščini in madžarščini.

V knjigi Milanke Dragar Življenje iz vere, izdani leta 2009, je zbranih okrog 160 pričevanj oseb različnih stanov, ki so osebno poznale Božjega služabnika.

Celovit prikaz Strletovega življenja pa vsebuje knjiga Božji služabnik Anton Strle, ki jo je napisala uršulinka s. Marija Jasna Kogoj, izdala pa na 232 straneh založba Salve leta 2022.

Kratki odlomki Strletovih zapisov so objavljeni v knjigi: Anton Strle, Povsod Boga, ki jo je izdala založba Novi svet leta 2022.

Spletna stran: http://duhovna-druzina-delo.rkc.si/?cat=11

Devetdnevnica k Božjemu služabniku Antonu Strletu:

Devetdnevnica k božjemu služabniku Antonu Strletu

Magdalena Gornik (19. julija 1835 – 23. februarja 1896), mistikinja.

Kratek življenjepis

Magdalena Gornik se je rodila v vasici Janeži v župniji Gora 19. julija 1835 revnima kmečkima staršema Ani in Jožefu Gornik kot tretji izmed sedmih otrok. Bila je poseben zgled svetega življenja. Že pri 12. letih je bila deležna srečanja z nebeško Gospo. Od tega srečanja dalje je bila njena želja tako ljubiti Jezusa, kot ji je to naročila nebeška Mati. Jezus ji je namenil posebno poslanstvo: klicati ljudi k spreobrnjenju in pokori. V zamaknjenjih je opozarjala ljudi k molitvi, spreobrnjenju in zadoščevanju. Nosila je rane Jezusovega trpljenja in od svojega 13. leta do smrti, t.j. 47 let, živela brez zemeljske hrane. Bog je dopustil tudi več
drugih mističnih pojavov v njenem življenju. V letih 1867 do 1893 je živela v župnišču na Blokah. Umrla je sluhu svetosti 23. februarja 1896 v Petrincih v župniji Gora. Prisotnost nadnaravnih dogodkov v življenju Magdalene Gornik potrjujejo zapisi številnih prič, tudi duhovnikov, ki jih v večini hrani Nadškofijski arhiv v Ljubljani.

Pobude za njeno beatifikacijo so bile zaustavljene, ker je njen sloves zlorabila Ivana Jerovšek, t.i. vodiška Johanca, ki je vedela za Magdaleno Gornik in je varala lahkoverne ljudi. Odkritje te prevare leta 1913 in hude politične posledice so odvrnile škofa, da bi začel postopek. V spominu ljudi pa je Gorniška Lenčka, kot so ji radi pravili na Sodraškem, ostala živa in, kot je sama napovedala, se bo po sto letih zanimanje zanjo povečalo in se bodo godili čudeži. To se zdaj dogaja. Na Goro pri Sodražici prihaja vsako leto več romarjev, ki se ji priporočajo v svojih stiskah.

Stanje glede postopka za beatifikacijo

Odlok o začetku škofijskega postopka za beatifikacijo je bil izdan 25. julija 2022. Na praznik Povišanja sv. Križa, 14. septembra 2022, je bila na nadškofiji v Ljubljani prva seja v postopku za beatifikacijo Magdalene Gornik. Komisija, ki jo sestavljajo izvedenci iz zgodovine in arhivistike, že nekaj mesecev pregleduje dokumentacijo o Magdaleni. Teološki cenzorji pa bodo ocenili, ali je bilo njeno govorjenje in pisanje v skladu s cerkvenim naukom.

Gradivo

Vir gradiva: https://www.magdalenagornik.com/gradivo

Spletna stran: https://www.magdalenagornik.com/