Imenovan za škofa: 15. novembra 2005
Posvečen v škofa: 8. januarja 2006
Škofovsko geslo: “Vi ste moji prijatelji.” (Jn 15,14)

Anton Jamnik se je rodil 27. julija 1961 v Ljubljani, sicer pa je doma iz župnije Dobrepolje – Videm pri Ribnici na Dolenjskem. Osnovno šolo je končal leta 1976 v Grosupljem, nato pa se je vpisal na gimnazijo Josipa Jurčiča v Stični, kjer je leta 1980 tudi maturiral. Po odsluženem vojaškem roku se je leta 1981 vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in diplomiral leta 1987. Dne 29. junija 1987 ga je nadškof metropolit msgr. dr. Alojzij Šuštar v Ljubljani posvetil v duhovnika in ga po mašniškem posvečenju imenoval za kaplana v Kočevju. Od leta 1990 do 1994 je bil nadškofijski tajnik v Ljubljani.

V tem času je pri katedri za filozofijo Teološke fakultete Univerze v Ljubljani nadaljeval magistrski študij in leta 1993 zagovarjal magistrsko nalogo z naslovom Sveto med transcendenco in imanenco v sodobni slovenski filozofski misli. Naslednje leto je bil izvoljen in imenovan za asistenta pri Katedri za filozofijo Teološke fakultete. Istega leta se je preselil v Zavod sv. Stanislava, kjer je na Škofijski klasični gimnaziji poučeval verouk in kasneje tudi filozofijo. Nadaljeval je doktorski študij in ga leta 1997 končal z disertacijo Rawlsov poskus etične utemeljitve liberalizma pod mentorstvom prof. dr. Antona Stresa in somentorstvom dr. Cyrila Barretta s Campion Halla na Univerzi v Oxfordu. Od leta 1997 je docent za filozofijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

Leta 1996 je bil imenovan za člana Republiške kurikularne komisije za filozofijo, januarja 2002 pa za predsednika maturitetne komisije za filozofijo. Od leta 1995 do leta 2000 je bil odgovorni urednik revije Tretji dan, krščanske revije za duhovnost in kulturo. Od ustanovitve dalje (od leta 1993 do leta 1997) je bil tajnik Mešane krovne komisije Katoliške Cerkve in Vlade Republike Slovenije. Leta 1997 je postal mladi član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu v Avstriji. Julija 2000 ga je ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Franc Rode imenoval za direktorja Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano.

Od avtorskih del je njegova najpomembnejša knjiga Liberalizem in vprašanje etike, ki je leta 1998 izšla pri Novi reviji. S področja etike in družbenih vprašanj je objavil tudi nekatere druge razprave: Trstenjakovo etično pojmovanje človeka, Med vrednotami in liberalizmom, Postmoderna etična perspektiva, Strpnost – krepost za nove čase, Evropa išče svojo dušo, Propad totalitarnih ideologij in družbeno-moralna kriza itd.

Pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) je odgovoren za Medškofijski odbor za kulturo in Medškofijski odbor za mladino. Med letoma 2006 in 2009 je bil tudi predsednik Komisije za šolstvo.

Leta 2008 je postal redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti s sedežem v Salzburgu. Septembra istega leta je bil ponovno imenovan za predsednika maturitetne komisije za filozofijo.

Vodil je Komisijo za pripravo katoliške osnovne šole, pri čemer je prva katoliška osnovna šola v Sloveniji leta 2008 začela delovati v Zavodu sv. Stanislava. Udejstvoval se je na področju ustanavljanja Katoliške univerze v Sloveniji. Do septembra 2009 je bil direktor na novo ustanovljenega Katoliškega inštituta s sedežem v Ljubljani. Bil je predsednik komisije, ki je pripravila program Fakultete za poslovne vede, ki je v okviru omenjenega inštituta kot prva fakulteta začela delovati v študijskem letu 2010/2011. Na omenjeni fakulteti predava filozofijo, filozofijo religije in etiko (poslovno etiko). Aktivno sodeluje z nekaterimi univerzami in visokošolskimi ustanovami v tujini. Znan je kot predavatelj doma in po svetu.

Imenovan za škofa: 7. februarja 2015
Posvečen v škofa: 15. marca 2015
Škofovsko geslo: “Gospod je blizu.” (Flp 4,5)

Msgr. dr. Franc Šuštar je bil rojen 27. aprila 1959 v Ljubljani (župnija Homec). Otroštvo je preživel v kmečki družini v vasi Preserje v župniji Homec. Po osnovni šoli je bil v letih 1974 do 1978 v Malem semenišču v Vipavi. Po maturi in vojaščini je vstopil v Bogoslovno semenišče in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Po dveh letih ga je nadškof Alojzij Šuštar poslal v Rim v Papeški kolegij Germanik, kjer je nadaljeval semeniško življenje in dokončal študij z doktoratom iz osnovnega bogoslovja na Papeški Univerzi Gregorijana. Med študijem je 29. junija 1985 v Ljubljani prejel mašniško posvečenje. Prvo kaplansko mesto je bilo v župniji Ljubljana-Moste in Ljubljana-Fužine.

Od leta 1991 do 1997 je bil ravnatelj v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Zatem je postal župnik v Grosupljem, kjer je bil dušni pastir osem let. Za dve leti ga je nadškof Alojz Uran postavil za stolnega župnika v Ljubljani in za arhidiakona. Po dveh letih pa je bil leta 2007 ponovno imenovan za ravnatelja Bogoslovnega semenišča v Ljubljani in člana stolnega kapitlja. Ob tem je v semenišču opravljal tudi vlogo ekonoma. V vseh letih duhovništva ga spremlja misel novomašnega gesla: »Veselite se vedno v Gospodu. Gospod je blizu!« (Flp 4,4-5) Gospodova bližina in dobrota sta vir veselja in upanja.

Papež Frančišek je msgr. dr. Franca Šuštarja dne 7. 2. 2015 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 15. marca 2015 v ljubljanski stolnici.

Podoba grba želi izraziti pomen škofovskega gesla: »Gospod je blizu!« (Flp 4,5)
Gospod Bog je človeku blizu na veliko načinov. Ta Božja bližina je razlog za naše človeško veselje, posebej veselje kristjanov. Oznanjevanje te Božje bližine in Božjih posegov v svet in življenje posameznih ljudi, pa je pravzaprav osnovna dejavnost Cerkve; to je oznanjanje evangelija, ki je pravzaprav oznanjevanje vesele novice. Ob tej povezanosti Božje bližine in veselja v Gospodu sem zelo vesel, ker sem obe misli izbral za svoje novomašno geslo pred 30 leti. Sedaj pa ti dve misli povezujeta geslo gospoda nadškofa Stanislava Zoreta in moje škofovsko geslo. V tem vidim lepo znamenje za edinost med nama.
Božjo bližino sem želel predstaviti s tremi stvarmi v mojem grbu.

Ozadje grba je modre barve. Ta barva označuje Devico Marijo. Bog nam je namreč blizu pa svoji besedi, ki jo izgovarja in podarja v vsej stari in novi zavezi in v vsej zgodovini Cerkve. To Božjo besedo pa je na najbolj odličen način sprejela Devica Marija, saj je Božja beseda v njej postala Jezus Kristus. Božja beseda je postala meso, je postala človek … To besedo je Marija sprejela in po njej živela. Kot je Bog Mariji blizu po svoji besedi, je blizu tudi nam po besedi evangelija in vsem oznanilu Cerkve. Ta beseda in Gospodova bližina teži k temu, da bi se v našem življenju udejanjila.

Na sredini je škrlatno rdeč križ. Bog nam je blizu v naših križih in pogosto vstopa v človeško življenje posebej v trenutkih in skrivnosti križa. Velikih in majhnih križev imamo vsi dovolj. Vendar ta križ ni črne ali rjave barve, ki bi ostal kot mučilno orodje, pač pa je dragocen in škrlaten. V krščanski ikonografiji je pogosto zlate barve in posut z biseri. To je slavni križ, »na katerem je viselo Zveličanje sveta«. Zaradi Jezusa na križu, ki je premagal trpljenje in smrt s svojo daritvijo, je ta križ dragocen; zaradi Jezusa na križu smo mi vsi odrešeni. Zato nam je po eni strani križ zaradi naših vsakdanjih križev tako blizu, po drugi strani pa te naše križe pridružuje Jezusovemu odrešilnemu trpljenju. Naši vsakdanji križi niso brez pomena, ampak ob Jezusu postanejo dragoceni in nas vodijo proti nebesom.

Na sredini križa je bel krog, ki predstavlja hostijo, evharistijo. Prav v evharistiji nam je Gospod Jezus tako zelo blizu. Vsak dan se daruje pri sveti maši v vseh naših cerkvah in kapelah; vsak dan ga lahko prejemamo v svetem obhajilu, da nam je res Kruh življenja; z njim se v tabernakljih srečamo pri vsakem obisku naših cerkva; bolniki in ostareli ga lahko pogosto prejemajo na svojih domovih ali bolnišnicah, če le želijo, da jih Gospod okrepi in jim podeli veselje. Ob tej hostiji v sredini grba se lahko spomnimo še na vse ostale zakramente, ki so povezani s sveto evharistijo.

Torej nam je Gospod Jezus Kristus zares zelo blizu in to na tako preproste in vsakdanje načine, ki jih imamo vsi kristjani, pravzaprav vsi ljudje, vsak dan pred seboj. Ta raznovrstna Božja bližina je torej razlog za naše veselje in tudi razlog, da želimo to veselje z oznanjevanjem podeliti še z vsemi drugimi ljudmi.

škof. msgr. dr. Franc Šuštar