Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM je v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja, na praznik apostolov Petra in Pavla, v mašnike posvetil Luka Anžiča, p. Janeza Gorenca DJ in Gregorja Antona Capudra. Bodoče novomašnike in zbrane je pred obredom posvečenja v homiliji nagovoril z besedami: 

Spoštovani bratje škofje in duhovniki, dragi bratje diakoni in bogoslovci, spoštovane sestre redovnice in redovniki, dragi verniki iz župnij, iz katerih prihajajo naši letošnji kandidati za duhovništvo, dragi bratje in sestre.

Zbrali smo se v stolnici svetega Nikolaja, da se Bogu zahvalimo, da obiskuje svoje ljudstvo. Letos bomo priče duhovniškemu posvečenju treh diakonov, dveh za ljubljansko nadškofijo in enega za slovensko jezuitsko provinco. Vse tri lepo pozdravljam in jih vabim, naj bodo srčni – srčni v obljubah, ki jih bodo danes izrekli, srčni v izpolnjevanju teh obljub in srčni v zvesti hoji za Jezusom Kristusom sredi Božjega ljudstva, h kateremu bodo poslani.

Prav tako lepo pozdravljam njihove družine. Njihove starše, po katerih jim je Bog dal življenje in njihovo vzgojo zaupal njihovi ljubezni, modrosti in ponižnosti. Pozdravljeni tudi bratje in sestre, ki ste svojim bratom, ki bodo danes postali duhovniki, pomagali rasti v pozornosti do drugih, v sprejemanju in v odpovedovanju. Pozdravljam tudi prijatelje, s katerimi so brusili svoj značaj, se učili zmagovati in sprejemati poraze. Vse to je dragocena šola življenja in odnosov.

Iskreno se zahvaljujem vašim gospodom župnikom, ki so vas spremljali v letih odraščanja in v letih semeniške vzgoje. Deležni ste bili njihovih molitev, pa tudi njihovega zgleda in nasvetov. Prav je tudi, da se spomnimo vseh, ki so v vaša srca polagali semena Božje besede in vere, po katerih je rastel vaš odnos do Boga in pripravljenost poslušati njegova povabila. Pomemben delež pri tem so imeli tudi vaši predstojniki v semenišču, vaši rektorji, spirituali in prefekti.

In danes ste tukaj, dragi bratje diakoni. Čas je dozorel in odločitev je bila sprejeta. Posebno močno sedaj doživljam tisto skrivnostno resnico, ki jo je zapisal pisatelj Pisma Hebrejcem: »Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in je postavljen za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da prinaša daritve in žrtve« (Heb 5,1). Ne izhajate iz neke posebne skupine ljudi, niste privilegirana skupnost. V Stari zavezi je bilo duhovništvo izročeno Levijevemu rodu in se je prenašalo po krvi. Vi pa stojite pred nami kot tisti, ki ste vzeti izmed teh ljudi. V sebi nosite zgodovino svojih družin in rodbin z njihovimi svetlimi zgledi in z njihovimi sencami. Ta zavest vas bo obvarovala, da nikoli ne boste popuščali skušnjavi večvrednosti, vzvišenosti, izjemnosti. Del tega Božjega ljudstva ste, postavljeni za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga.

To naj bo povabilo tudi za vse nas, dragi bratje in sestre kristjani. Ko boste gledali te duhovnike in katere koli duhovnike, se zavedajte, da so takšni kot vi. Izhajajo izmed vas. Ne sodite jih strožje, kot sodite sami sebe. Prosim pa vas, da zanje veliko molite, tako kakor je Cerkev, kot smo slišali v prvem berilu, nenehno molila za Petra, ki je bil v ječi. Glas Cerkve, ki moli in prosi za svoje duhovnike, naj nikoli ne utihne. Strl bo vse okove in odprl vsa vrata.

Prav tako pa naj nikoli ne utihne vaša molitev za Božje ljudstvo, dragi diakoni Gregor, Janez in Luka. Ne naveličajte se stati pred Bogom in prositi za ljudstvo, ki vam ga bo zaupal. Za zgled naj vam bodo velikani molitve iz Stare zaveze, od Abrahama, preko Mojzesa do prerokov, ki so bili pripravljeni za ljudstvo zastaviti tudi sami sebe in svoje življenje.

Duhovnik je velik v svojem duhovniškem služenju. Morda občudovan v slovesnostih, ki jih opravlja, v besedah in govorih, ki jih izgovarja. Sam pri sebi pa mislim, da je najbolj iskren takrat, ko sam sebe doživlja kot del Božjega ljudstva, ko se globoko zaveda, da izhaja izmed teh ljudi, in kot takšen stopa pred vsemogočnega Očeta v prošnji za rešitev ljudstva, v zahvali za blagoslove in varstvo, ki ga je ljudstvo deležno; molivec, ki vztrajno prihaja pred Boga in se bojuje za svoje ljudi.

Zgodilo se bo, dragi bratje, kot se dogaja vsem duhovnikom in vsem ljudem. Zgodilo se bo, da boste deležni besed, ki vas bodo bolele. Naleteli boste na ljudi, ki bodo opozarjali na vaše pomanjkljivosti, na vaše napake. Naj vas te besede ne zamajejo v vaši pripravljenosti na služenje. Takrat naj v vas na vso moč zadonijo Jezusove besede, povedane učencem pri zadnji večerji: »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in vaš sad ostane, da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu« (Jn 15,16).

Dragi bratje, v duhovnike boste posvečeni na praznik stebrov apostolskega zbora, na praznik sv. Petra in sv. Pavla. Pretresljivo je bilo prvo srečanje med Jezusom in Petrom. Na obali jezera je bilo, kjer je Jezus stopil v Petrov čoln. In Peter ga je sprejel.

Jezus stopa tudi v tvoj čoln, dragi Gregor, dragi Janez in dragi Luka. Iz tvojega čolna bi rad oznanjal Očetovo ljubezen in iz tvojega čolna bi rad ljudem pokazal, kaj pomeni ljubiti do konca. Sprejmi ga. Ne samo danes, ob tem nadvse slovesnem trenutku. Sprejemaj ga vsak dan. Ne le, da mu dovoliš, da stopi v tvoj čoln, naj vstopi v tvoje življenje. Prosi ga, s sveto gorečnostjo ga prepričaj, da mora stopiti v tvoj čoln, da mora biti v tvojem čolnu, da boš tudi ti mogel oznanjati evangelij in da boš mogel najti trdnost in upanje v viharjih, ko se bodo valovi od zunaj in valovi od znotraj zaganjali v tvoj čoln – in ne boš omagal in še manj obupal, ker boš vedel, da je Gospod s teboj v tvojem čolnu.

Ob tem prvem srečanju se je zgodilo še nekaj pomenljivega. Po čudežnem ribjem ulovu je Peter padel pred Jezusa in mu priznal: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« (Lk 5,8). Jezus ga je videl in ga razumel. Ni zmanjševal njegovega spoznanja lastne grešnosti, pač pa mu je dejal: »Ne boj se. Odslej boš ljudi lovil.« Skupaj z bratom Andrejem je namreč Peter dobil obljubo, da bo Jezus iz njega naredil ribiča ljudi.

Veliko spoznanje je, dragi bratje, da duhovništvo ni cilj, do katerega je treba priti, ni vrh, ki ga je treba osvojiti, ni dosežek, s katerim se lahko ponašamo, ampak je dar, s katerim se moramo pustiti obdariti. Duhovništvo ni naš projekt, s katerim načrtujemo svoje življenje, in tudi ni karierna pot, na kateri bi odkrivali smisel svojega življenja in potrjevali svojo pomembnost. Duhovništvo je dar, v katerem Bog razodeva, da »ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično dela« (Apd 10,34-35).

Poglejmo še, kakšno sporočilo nam je podarjeno v drugem stebru Cerkve, v apostolu Pavlu. Kako poln je bil samega sebe, ko je mislil, da s preganjanjem kristjanov dela uslugo Bogu in skrbi za čistost njegovega imena in čaščenja. Ko je pred Damaskom z vrhov pravičnosti, kjer je mislil, da je, padel v spoznanje slepote, v kateri se je dejansko nahajal, je Jezus v njem videl posodo, ki si jo je izbral, da ponese njegovo ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove (prim. Apd 9,15). Zdi se mi pomembno, da Bog Pavla ni popolnoma izpraznil, pustil samo še lupino, v katero je potem prelil svoje ime. Ne, Jezus je, če smemo tako reči, evangeliziral vso Pavlovo vsebino, vse njegove sposobnosti in znanje, in jih uporabil za prinašanje evangeljskega sporočila svetu.

Moral pa je sprejeti roko, da je lahko vstal in šel v Damask. Moral je sprejeti molitev tistih, ki jih je prišel preganjat. Zato tudi vas, dragi bratje Gregor, Janez in Luka prosim, da dovolite, da Jezus evangelizira vse, česar ste se naučili v življenju, vse znanje in vso teologijo, da boste tudi vi vedno globlje čutili, da ne živite več vi, ampak da v vas živi Kristus.

Poslani boste v svet, v katerem vas bodo eni nosili po rokah, drugi vas bodo zasmehovali in preganjali. A če boste skrbeli za to, da bo vaša posoda polna Kristusa in njegovega evangelija, boste v ta svet prinašali sporočilo vstajenja in odrešenja. In če se boste znali pred Kristusom vedno znova srečati tudi s seboj in svojo grešnostjo, bo tudi vas vedno potrjeval za ribiče ljudi.

Dragi mladi bratje in sestre. Gregor, Janez in Luka so pred nami in Bogom izrekli svoj: Tukaj sem. Kdaj boš ti na svoji obali in iz svojega Damaska ponižno in pogumno izrekel: Tukaj sem?

Vas vse pa, sorodniki in vsi bratje in sestre prosim, da molite zanje in za vse nas, za vse duhovnike. Potrebujemo vašo molitev. Amen.