Zakaj je moral Ehrlich umreti? Ker je bil kristjan in duhovnik, ki ga ni bilo moč ne kupiti, ne ukloniti, ne prestrašiti. Zato je z velikim uspehom učil slovensko vseučiliško mladino ljubiti Boga in svoj narod. Ljudje so ga svarili pred nevarnostjo, saj so revolucionarji morili vse, ki bi jih lahko na kakršen koli način ovirali njihove apetite po absolutni oblasti. Neki vseučiliški profesor mu je svetoval, naj se umakne iz Ljubljane, saj je bilo po napadih podtalnega tiska na njegovo osebo pričakovati atentat. Ehrlich je odklonil, češ če se bomo vsi umaknili, kdo se bo pa še boril? »Na zadnjem binkoštnem zboru je večkrat ponovil: »Prosimo Svetega Duha za dar mučeništva!«

Spet kliče nas venčani maj ..." pojemo v pesmi, ki nas vabi, k češčenju naše nebeške Matere Marije. Mesec, ki je njej posvečen prinaša raznovrstne dogodke, nekaj tudi takih, ki bi se morali odviti v epidemičnih mesecih.

Letos praznik Jezusovega vstajenja obhajamo še z večjim veseljem, ker našega praznovanja ne omejujejo ukrepi, ki so nas zaradi pandemije spremljali zadnji dve leti. Zato dovolimo Bogu, da nas v občestvu, kot brate in sestre v Kristusu, letos še posebej nagovori kot skupnost, kot tiste, ki jih je on poklical v Cerkev, da bi bili z njim, da bi poslušali njegovo besedo, da bi nas nasitil s svojim telesom in krvjo, in da bi nas potem poslal v ta preizkušeni in ranjeni svet, k bratom in sestram, k ljudem, ki trpijo, ki so osamljeni, ki se prepirajo in vojskujejo, k ljudem ki kričijo in protestirajo, tudi k ljudem, ki so bolni in umirajo, da bi jim prinesli sporočilo: pečat je zlomljen, kamen je odvaljen in grob je prazen. Kristus je vstal! Kristus živi! Vstali in živeli bomo tudi mi.

Da bi to zmogli, moramo sebe in drugega odkriti na obličju Vstalega Kristusa. On je luč, ki je premagala temo sveta. On je ljubezen, ki je odstranila kamen, ki je zapiral vhod v njegov grob, in kamne, ki zapirajo vse druge grobove. Iz njegovega vstajenja raste vera, ki pomeni življenje. V tej veri vsa naša pokopališča postanejo »Božje njive«, na katerih se tiho pripravlja žetev vstajenja.

Gospod Jezus, potrebujemo tvoje vstajenje. Potrebujemo ga bolj, kot puščava potrebuje vodo, bolj kot lačni potrebuje kruh, bolj kot noč potrebuje jutro.

V večeru velikega četrtka se spominjamo Jezusove postavitve evharistije in obenem tudi postavitve duhovniške službe. Pri tej večerni sveti maši nas zato preveva posebna hvaležnost, ker je Jezus izpolnil obljubo, ki jo je dal svojim učencem: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli, ker jaz živim in živeli boste tudi vi« (Jn 14,18-19). In zagotovil nam je, da bo z nami »vse dni do konca sveta« (Mt,28,20).

Dragi bratje duhovniki. Želim vam, da z Jezusom ne hodite samo do križa in groba. Hodite tudi z vstalim. Ob njem se naučite, da je včasih treba dolgo časa hoditi s človekom, da se mu odprejo oči in doživi spoznanje. Ob njem se naučite, da je potrebno potrpeti z dvomljivci in neverniki, jim pokazati rane in jim ponuditi srčno stran, preden padejo na kolena in izpovedo vero.

V velikem tednu Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja smo se zbrali v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šenčurju, da bi Bogu izročili življenje in delo pokojnega prelata Vinka Prestorja, se zahvalili za darove, s katerimi ga je pripravil na duhovniško služenje v njegovi Cerkvi, in ga prosili usmiljenja, ki smo ga pred Bogom potrebni vsi, ki smo zaznamovani z Adamovo dediščino.

Opis kje bodo ljubljanski škofje obhajali velikonočne praznike.