Trdno sem prepričan, da bo tudi umetnost, če bo zvesta svoji prvinski poklicanosti, z vsem, kar bo ustvarila, povezovala ljudi, jim odpirala oči, ušesa in srca za brate in sestre, ter pomagala k oblikovanju ene same družine Božjih otrok.

Da bi spet zažareli v pristnem preroštvu, se moramo vprašati, če ni potrebno očistiti naša srca, naš razum, naše odnose. Ali obstaja nevarnost, da bi očetovstvo, materinstvo, ženskost in moškost živeli na dvoumen način – mislim znotraj naših skupnosti? Ali ob različnih nazivih, s katerimi nagovarjamo drug drugega in s katerimi nas nagovarjajo ljudje, ostaja v naših srcih in v naših odnosih prostor za očete in za matere? Nikoli ne bom pozabil neke redovnice, ki je z veliko preprostostjo in z veliko modrostjo ugotovila tole: »Pri nas imamo vedno več strokovnjakov, za različna področja: manjkajo pa nam matere!«

Pustimo se mu prepričati, da nas ni zapustil in da nas ima rad. Verjemimo njegovi besedi, izraženi v 139 psalmu, ki je geslo letošnjega Svetopisemskega maratona: »Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko. Prečudovito je zame spoznanje, previsoko je, ne morem ga doseči … vodi me po večni poti.«

Dragi bratje in sestre. Vas pa prosim, da Roka in Matjaža, pa tudi vse diakone, duhovnike in škofe spremljate in podpirate s svojo molitvijo. Prosim vas, da se odločite, da boste izmolili dobre duhovnike in dobre škofe. Pa tudi sam vam obljubim zase in za naše duhovnike, da bomo molili za vas in vas s svojo nebogljenostjo spodbujali, da se boste veselili svojega Božjega otroštva in ga razodevali svetu.

Želim vam, da bi bili v teh dneh v Ljubljani globoko obogateni z doživetjem Božje bližine in s spoznanjem, kako je dobro in prijetno, če bratje in sestre živijo skupaj.

Dragi bratje in sestre. Tudi sebi in vam želim, da bi v teh božičnih dneh dali iz srca številke in denarnice, ter jih odprli za zvezde in angele. Tako bomo spoznali, da se Božja veličina razodeva v majhnosti in Božja moč v nemoči. Spoznali bomo veličino ponižnosti, v katero se odene Božja neskončnost in stopili bomo na pot odrešenja.

Vam in sebi želim, da bi znali Boga srečati v ljudeh, ki so lačni, ki so žejni, ki so preganjani, ki so bolni, ki so žalostni – skratka v ljudeh, ki stojijo ob naši poti in beračijo za malo spoštovanja, za drobno prgišče topline. In če nam to uspe, če ne gremo mimo, ampak srečamo človeka in njegovo stisko, se zgodi rojstvo – Bog je tukaj.

[…]

Prof. Trošt je stolni kor vodil od leta 1970 do 2013, torej polnih 43 let ter tako za dve leti presegel Antona Foersterja, s katerim sta imela precej skupnega; oba sta v marsičem orala ledino. V štiridesetih letih so se menjavali slabši in boljši časi, vzponi in padci. Razmere za delo so bile pogosto neugodne, a namesto vodila vse ali nič je bil pri Troštu vedno na prvem mestu čut za dolžnost, zmagovala sta volja in zaupanje, da bomo ne glede na okoliščine izpeljali, kar je treba izpeljati.

[…]