Veliki četrtek nas vsako leto zbere pri krizmeni maši. Duhovniki se Bogu zahvalimo za dar duhovništva, vas pa, dragi bratje in sestre, prosimo za molitev, da bi Božji dar duhovništva mogli živeti v skladu z Božjo voljo in v resnično duhovno korist vsega Božjega ljudstva.

Vsem vam pa bi se rad danes posebej zahvalil za vaše pogumno, učinkovito in hitro odzivanje na neurja in poplave, ki so v začetku avgusta lani prizadele precejšen del Slovenije in jih opisujejo kot najhujšo naravno katastrofo v zgodovini Slovenije. Koliko ljudi, koliko družin je takrat čez noč ostalo brez vsega. Ne le, da so bile poplavljene hiše in stanovanja ter s tem uničeno pohištvo in vse drugo. V mnogih primerih je odneslo tudi hiše, ali pa jih je tako poškodovalo, da njihova obnova ni mogoča.

Teologija mora pozorno poslušati vero ljudstva, da jo bo poznala in jo tudi prav nagovarjala. Obenem mora spremljati tokove in težnje družbe in njenih usmeritev, da pravočasno zazna, kaj se v družbi dogaja, in da iz molitve, iz Svetega pisma, iz živega izročila Cerkve in s teološkim znanjem oceni dogajanje, ali kot je dejal Salomon se uči razlikovati med dobrim in hudobnim, ter z jasno besedo pokaže, kaj je dobro, ki vodi v življenje, in kaj je hudobno, ki prinaša smrt. S takšno držo nekdo, ki govori o Bogu, pa naj bo voditelj ljudstva, teološki strokovnjak ali pa mistik, v resnici postane strežnik vseh, čeprav je po merilih sveta velik, morda celo največji.

V letošnjem postu bi vas zato rad povabil, da se Magdaleni ne priporočamo samo za uslišanja v zvezi s preizkušnjami, ki jih doživljamo v vsakdanjem življenju. Priporočajmo se ji, da bi po njenem zgledu in njeni priprošnji mogli tako odpreti srce in življenje za Kristusa, da bi se v svetem obhajilu v resnici mi spreminjali vanj, da bi predano živeli z njim. Da bi bilo vsako naše sveto obhajilo globoko doživetje Tomaževega izkustva: »Moj Gospod in moj Bog!«

Trdno sem prepričan, da bo tudi umetnost, če bo zvesta svoji prvinski poklicanosti, z vsem, kar bo ustvarila, povezovala ljudi, jim odpirala oči, ušesa in srca za brate in sestre, ter pomagala k oblikovanju ene same družine Božjih otrok.

Da bi spet zažareli v pristnem preroštvu, se moramo vprašati, če ni potrebno očistiti naša srca, naš razum, naše odnose. Ali obstaja nevarnost, da bi očetovstvo, materinstvo, ženskost in moškost živeli na dvoumen način – mislim znotraj naših skupnosti? Ali ob različnih nazivih, s katerimi nagovarjamo drug drugega in s katerimi nas nagovarjajo ljudje, ostaja v naših srcih in v naših odnosih prostor za očete in za matere? Nikoli ne bom pozabil neke redovnice, ki je z veliko preprostostjo in z veliko modrostjo ugotovila tole: »Pri nas imamo vedno več strokovnjakov, za različna področja: manjkajo pa nam matere!«

Pustimo se mu prepričati, da nas ni zapustil in da nas ima rad. Verjemimo njegovi besedi, izraženi v 139 psalmu, ki je geslo letošnjega Svetopisemskega maratona: »Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko. Prečudovito je zame spoznanje, previsoko je, ne morem ga doseči … vodi me po večni poti.«

Dragi bratje in sestre. Vas pa prosim, da Roka in Matjaža, pa tudi vse diakone, duhovnike in škofe spremljate in podpirate s svojo molitvijo. Prosim vas, da se odločite, da boste izmolili dobre duhovnike in dobre škofe. Pa tudi sam vam obljubim zase in za naše duhovnike, da bomo molili za vas in vas s svojo nebogljenostjo spodbujali, da se boste veselili svojega Božjega otroštva in ga razodevali svetu.

Želim vam, da bi bili v teh dneh v Ljubljani globoko obogateni z doživetjem Božje bližine in s spoznanjem, kako je dobro in prijetno, če bratje in sestre živijo skupaj.

Dragi bratje in sestre. Tudi sebi in vam želim, da bi v teh božičnih dneh dali iz srca številke in denarnice, ter jih odprli za zvezde in angele. Tako bomo spoznali, da se Božja veličina razodeva v majhnosti in Božja moč v nemoči. Spoznali bomo veličino ponižnosti, v katero se odene Božja neskončnost in stopili bomo na pot odrešenja.