Odločilno je bilo to, da so tudi v svoji žalosti, v svojem obupu, v svojem begu ostali povezani z Jezusom. Za jim so žalovali, njegova smrt jih je spravljala v obup, na begu so se pogovarjali o njem. Marija Magdalena je šla k njemu, čeprav mrtvemu, da bi mu pripovedovala, kako ji je hudo. Učenca na poti v Emavs sta premlevala dogodke, ki so se zgodili v Jeruzalemu in so ju pognali v beg. In vse je bilo povezano z Jezusom. Učenci so trepetali pred tistimi, ki so obsodili Jezusa, saj so vedeli, da so jih videvali v njegovi družbi.

Najtesnejšo vez z Jezusom smo sklenili takrat, ko smo bili krščeni. Nocoj se zahvaljujemo za dar krsta in s tem Božjega življenja, ki od takrat naprej žubori v nas. Obnovili bomo krstne obljube in poživili svojo povezanost s Kristusom, ki nam prinaša luč in življenje.

Za veliko noč Vam voščim, da vse senčno in temačno razgrnete pred Božji pogled,

odprete za Njegovo tolažbo in pripravite na luč njegovega in svojega vstajenja v njem.

Bog je večji od vseh zemeljskih temin. Blagoslovljeno veliko noč, v kateri sveti dan brez zatona.

Na misel mi prihaja gesta, ki nas nagovarja v zelo intenzivnih človeških odnosih. Ko mama ali oče poklekneta pred svojega otroka, da mu pomagata zavezati čevlje – močna ljubezen do tega malega bitja, ki se v tej gesti uči, kdo je in kako je ljubljen. Še bolj pa, ko zaročenec poklekne pred zaročenko in jo prosi za roko. S tem ji hoče ne povedati, ampak pokazati, kako močna je njegova ljubezen in na kakšno mesto jo  ta ljubezen postavlja v njegovem življenju. Ko ljubezen ni zaigrana, ampak je pristna in čista, je na kolenih. Kdaj nas je ljubezen zadnjič spravila na kolena?

Dragi duhovniki, potrebujemo drug drugega. Potrebujemo talente, s katerimi je Bog obdaril vsakega posebej, potrebujemo vero drug drugega, potrebujemo pobožnost drug drugega, potrebujemo molitev drug drugega; potrebujemo pa tudi besedo drug drugega, potrebujemo pozornost drug drugega, potrebujemo spodbudo drug drugega, potrebujemo tudi opomin drug drugega. Drug brez drugega temu svetu in Božjemu ljudstvu, h kateremu smo poslani, ne moremo pokazati, kaj v resnici pomeni biti duhovnik in kakšen je v resnici duhovnik Jezusa Kristusa.

Skrb za uboge je zato tisto vezivo, ki evangeliju daje verodostojnost – nič več ni govorjenje lepih besed in obljubljane boljše prihodnosti v neki nedosegljivi večnosti, ampak postane konkretno dejanje za konkretnega človeka.

Potrebujemo torej teologijo, ki išče odgovore na vprašanja in probleme, ki jih postavlja, pa ne samo postavlja, ki jih tudi ustvarja ta svet. Dobro moramo poznati svet, dobro moramo poznati okolje in pojave v njem, da bomo znali zaznati prava vprašanja in iskati odgovore nanje.

Dragi gospod prelat Tone, sedaj so se ti odprle lepote hribov Nebeškega kraljestva in igrivost valov njegovih morij. Upam in prosim, da si v polnosti deležen Božje dobrote, ki si jo okušal, jo živel in jo oznanjal.

Danes smo se z namenom zbrali v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Šiški. Vsi redovniki in redovnice, ki se navdihujemo pri karizmi tega svetnika, letos obhajamo Frančiškovo leto. Po obletnicah zadnjih nekaj let, ki so nas povabile k spominjanju in premišljevanju posameznih mejnikov njegovega življenja – od Greccia in njegovih jaslic, preko stigem na La Verni in njegove Hvalnice stvarstva – se letos hvaležno spominjamo njegove smrti pred 800 leti pri Mariji Angelski v Porciunkuli.