Dragi bratje in sestre.

Vsak izmed nas je s pokojnim gospodom Tonetom Markljem hodil del svoje življenjske poti in tudi njegove življenjske poti. Nekateri krajše obdobje, drugi morda bolj ali manj vse njegovo duhovniško življenje ali še dlje. Koliko spominov se je nabralo. Kakšno bogastvo se je oblikovalo skozi vsa ta leta. Koliko pogovorov, iskrivih domislic, resnega razpravljanja. Ob vsem tem pa je žuborel studenec čistega prijateljstva.

Ko se danes poslavljamo od njega, spomini spet postajajo živi, zelo živi. So hvaležni, nekoliko otožni, tudi žalostni, obenem pa veseli, da smo smeli nekaj časa hoditi skupaj in si med seboj podeliti bogastvo, ki ga je vsakemu posebej dal dobri Stvarnik, ki nikogar ne postavi na to zemljo, ne da bi ga opremil za hojo po njej in ne da bi ga obsul z dobroto, da jo lahko deli z drugimi. Zahvaljujem se vam, vsakemu posebej, da smo se danes zbrali v tej cerkvi sv. Jurija v hvaležnem spominjanju na pokojnega gospoda Toneta in v iskreni prošnji, naj bo Bog dober z njim, kakor si je on prizadeval, da bi bil zvest Bogu in svojemu duhovniškemu poslanstvu. Obenem pa Boga prosimo tudi, naj nam ob njegovem slovesu utrdi vero, da se s smrtjo življenje samo spremeni, ne pa uniči, kakor molimo v slavospevu pri pogrebnih svetih mašah.

Na pot zemeljskega romanja je pokojni gospod prelat stopil 16. aprila 1939 v Češnjici v župniji Srednja vas v Bohinju. Povila sta ga oče Anton in mama Rozalija, rojena Sodja, ki sta v zelo težkih razmerah poskrbela za svojih pet otrok.

V domači družini je dobil trdno krščansko vzgojo. Sam je rekel, niso bili posebno pobožni, a v tej hiši je Bog imel svoje mesto: nedeljska maša in redna molitev; vsak večer brez izjeme rožni venec.

Po končani osnovni šoli mu je prišlo na misel, da bi šel v vojno mornarico. Pa ga je mama streznila: »Kako boš mornar, ko pa še plavat ne znaš.« Zato je odločitev za štiri leta odložil. To so bila leta, ki jih je precej preživel na Komni, v skrbi za sto glav živine. Vsak dan jih je moral poiskati in prešteti, če so še vse živali v čredi. Po svojih besedah je v tistem času veliko premolil. Ni bilo vedno lahko poiskati razkropljenih živali. V svoji značilni hudomušnosti je pozneje znal to pripoved zaključiti z ugotovitvijo: »Če bi za vas toliko premolil, kot sem za tista teleta, bi bili vsi svetniki«

Po maturi na višji gimnaziji na Jesenicah se je najprej vpisal na gradbeno fakulteto, vendar dlje od vpisa ni prišel. Pred začetkom predavanj so šli obiskat prijatelja v semenišče. In sledil je vpis v bogoslovno semenišče v Ljubljani in začetek študija na Teološki fakulteti.

Kot vsi drugi je tudi on moral na služenje vojaškega roka. Poslali so ga v Kolašin v črnogorske hribe. Tudi to stopnjo rasti v prečiščevanju duhovniškega poklica in zvestobe Bogu in veri je dobro prestal in se leta 1960 vrnil v semenišče. 29. junija 1964 je bil v ljubljanski stolnici posvečen v duhovnika. Leto pozneje pa je teološki študij zaključil z diplomo.

Po novi maši je šel za eno leto pomagat duhovniku in skladatelju Matiju Tomcu v Domžale. Že takrat se je pokazal njegov dar za delo z otroki in mladimi. Razen prvega in drugega razreda je imel ves osnovnošolski verouk.

Njegovo prvo kaplansko mesto so bile Jesenice – pri župniku Zdravku Hajnriharju, ki je v svojem duhovništvu preživel tudi zelo težke trenutke in kaplan Tone ga je zaradi tega in tudi zaradi njegove izjemne delavnosti zelo spoštoval.

Po treh letih, leta 1968, je postal nadškofijski tajnik. Vozil je škofa Leniča. Vendar mu odmaknjenost od ljudi ni bila posebno všeč, zato je prosil, če bi lahko šel na župnijo. Leta 1971 je postal župnik župnije Ljubljana – Polje. Z nagajivostjo v očeh je znal povedati, da so ga tja peljali z mercedesom. Tam je ostal enaintrideset let. Bivanjski pogoji so bili težki, saj je bilo v župnišču polno strank.

Življenje pa je bilo bogato. S kaplani so začeli duhovniško bratovstvo – tako so imenovali svoje druženje ob večerih, kar jih je povezovalo in jim dajalo moči za delo, ki ga je zahtevala župnija. V nekem času je bilo v župniji 1057 veroukarjev, ogromno mladih. Župnija je bila tudi po delovanju župnika Toneta – o tem sem prepričan – rodovitna tudi na področju duhovnih poklicev.

Iz župnije Ljubljana – Polje je šel leta 2002 za župnika v Pirniče. Tam je polepšal novozgrajeno cerkev. Slikarja Tomaža Perka je naprosil, da je naredil barvna okna in križev pot. Leta 2011 se je odpovedal župniji, ker je postal generalni vikar nadškofa Antona Stresa. V tej službi je leta 2013 za nekaj mesecev prevzel tudi upravljanje župnije Preska. Službo generalnega vikarja je vršil do marca leta 2015.

Že leta 2014 pa je začel hoditi v župnijo Stari trg pri Ložu in v Babno Polje – imenovan bil je za duhovnega pomočnika in to službo je opravljal z velikim veseljem. Vsak konec tedna je navdušeno odhajal v Stari trg. Ti kraji in tudi ljudje ste se mu tako priljubili, da se je odločil, da hoče vstajenja čakati na pokopališču v Babnem Polju. To službo je vršil do 6. januarja 2026, ko je bil iz zdravstvenih razlogov razrešen službe duhovnega pomočnika in bil sprejet Duhovniški dom v Ljubljani, kamor je prišel 12. januarja letos.

Na god sv. Valentina, 14. februarja, se je iztekla njegova zemeljska pot in so se mu odprla nebeška obzorja, ki jih je nosil vse življenje v sebi.

Ob vsem župnijskem delu je pokojni gospod Tone vršil tudi veliko drugih služb. Bil je dekan Dekanije Ljubljana – Moste od leta 1998 naprej. Tej službi se je odpovedal leta 2001, ko je postal arhidiakon IV. arhidiakonata.

Bil je član ali voditelj različnih škofijskih ustanov. Bil je član Duhovniškega sveta ljubljanske nadškofije, član Zbora svetovalcev. Več let je bil tudi član in voditelj upravnega odbora Solidarnostnega sklada Nadškofije Ljubljana za pomoč duhovnikom. Za sodnika Metropolitanskega cerkvenega sodišča v Ljubljani je bil prvič imenovan leta 2007, potem pa so se imenovanja podaljševala vse do leta 2022, ko mu je ta služba prenehala.

Zaradi svojih sposobnosti in velike delavnosti je leta 2002 prejel naziv častnega papeškega prelata. Ko je postal generalni vikar, je bil imenovan tudi za kanonika Stolnega kapitlja v Ljubljani. Tudi znotraj Stolnega kapitlja je vršil različne službe in vse z veliko zavzetostjo. Kanonikatu se je odpovedal oktobra 2019.

Ko so ga vprašali, kako je zmogel toliko dela, ki so mu ga nalagale različne službe in kje je našel čas za vse to, je preprosto odgovoril: »Čas si je treba vzeti.« In Tone si je jemal čas – za Boga in za ljudi.

Delo z ljudmi mu je prinašalo veliko veselja in ga potrjevalo v poklicu. Ko je bil na Jesenicah, je med prazniki hodil na Brezje pomagat spovedovat. Nekoč je spovedal človeka, ki je prišel k spovedi po devetinštiridesetih letih. Dejal je: »Ko sem začutil neizmerno olajšanje, ki je prevzelo tega človeka, sem si mislil: Če sem samo zaradi tega postal duhovnik, se je izplačalo.«

V zadnjih letih, ko so mu moči začele pojemati, sem ga več krat vprašal: »Tone, kako si?« On pa je odgovoril: »Vesel sem, da še lahko delam.«

Njegove službe so bile povezane tudi z mnogimi in večkrat hudimi skrbmi. Takrat se je na svoj način pogovoril z Bogom, ki mu je rekel: »Bog, vem, da bo na koncu vse dobro. Veš, ti pa skušaj razumeti, da ne prenesem vsega.« In sta se dobro razumela, naš Tone in njegov Bog.

Znal se je približati ljudem. Koliko krat sem srečal tega ali onega, ki je začel pripovedovati, kaj vse jim je dobrega storil pokojni gospod Tone. Na poseben način je znal vstopiti v življenja in srca mladih ljudi. Že davno odrasli še vedno nosijo s seboj spomine in ohranjajo živ odnos do pokojnega Toneta. Dragi Tone, hvala ti za vse to.

Rad bi se pa zahvalil tudi vsem vam, ki ste v življenju pokojnemu Tonetu delali dobro. Posebna zahvala gre nečakinji, ki ga je po zdravljenju v bolnišnici sprejela k sebi in ga z znanjem, izkušnjami in potrebno odločnostjo spremljala na poti okrevanja. Hvala tudi vsem, ki ste ga obiskovali, ko je bil v bolnici in sedaj teh nekaj tednov v Duhovniškem domu. Vsem izrekam iskreno zahvalo in sožalje ter obljubljam spomin v molitvi in v daritvi svete maše.

Zadnjič sva s pokojnim Tonetom govorila tisti petek pred smrtjo. Prinesel sem mu sveto obhajilo, ki ga je vedno sprejel z veliko hvaležnostjo. Čeprav je že težko govoril, sem mu vendar želel povedati, da ga cenim. A ta pogovor je potekal po najino: »Dragi Tone, ne morem drugače, kot da te imam rad. Res si Bohinjec, vendar si zares dober človek.« On pa je po svoje odgovoril: »Hvala lepa, čisto zares.« In oči so govorile isto.

Morda lahko njegovo življenje povzamemo kar z njegovimi besedami: »Veliko lepega mi je bilo dano. Lahko rečem: Bogu hvala za vse. Joj, kako je dober ta Bog, kako je dober naš Bog.«

Dragi gospod prelat Tone, sedaj so se ti odprle lepote hribov Nebeškega kraljestva in igrivost valov njegovih morij. Upam in prosim, da si v polnosti deležen Božje dobrote, ki si jo okušal, jo živel in jo oznanjal.

In sedaj, v objemu te dobrote in lepote ne pozabi na naše hribe in naše morje. In na Cerkev, ki si ji zvesto služil. Pred Božje oči prinašaj njene potrebe in zbiraj zanjo čredo, ki bo širila Božje kraljestvo v našem času. Počivaj v miru. Amen.

Foto: p. Ivan Rampre DJ