Vsem se zahvaljujem za vse misli, besede in dejanja, po katerih ste sledili Jezusovemu zgledu, ki zase pravi, da je prišel, da bi imeli življenje; vsem, ki ste pomagali živeti svojim bratom in sestram. Hvala vsem, ki ste bili drug drugemu in tudi čisto neznanim ljudem kot očetje in bratje in sestre. Hvala vsem, ki ste zvesto sledili edinemu Vodniku, Kristusu.

Zato naj bo vaše življenje v tem študijskem letu uravnoteženo med poslušanjem Božje volje, da vas bo vse, kar boste spoznali, česar se boste naučili in za kar se boste usposobili, vodilo proti vedno večji svobodi. Ta svoboda pa ni v tem, da delam kar in kakor hočem. To me zapira vase. To me ujame v mreže sebičnosti.

Pohod za življenje si prizadeva, da bi bilo med nami čim več ljudi, ki bi mislili podobno; ljudi, ki izpolnitev življenja vidijo v podarjanju in varovanju življenja. Zato sem hvaležen vsem, ki si prizadevajo, da bi ljudje začeli misliti drugače.  Zahvaljujem se jim tudi za letošnjo pripravo Pohoda za življenje. Kajti podarjanje življenja je najbolj izpolnjujoč občutek, ki ga človek lahko doživi.

Spoštovani gospod nadškof Alojzij, iskreno vam želim, da bi ob praznovanju prvega slovenskega svetnika Antona Martina Slomška vaše družine, vaše župnije in vso vašo nadškofijo prevevala radost nad življenjem, ki bi je bil naš blaženi nadvse vesel. Kajti vsa vzgojna prizadevanja in vsi izobraževalni načrti, vsi katehetski pravilniki in vsa pastoralna načrtovanja imajo smisel le, če je med nami življenje, če je med nami veselje do življenja.

[…]

[…]

Prepričan sem, da je škofijski molitveni dan za duhovne poklice, ki ga obhajamo skupaj z drugimi škofijami v Sloveniji, kjer so se škofje v romarskih središčih zbrali s kristjani iz svojih škofij, potrditev naše molitve v ta namen in obenem tudi spodbuda, da v zaupanju v Boga in v moč molitve ne opešamo. Vem, da vas je veliko takih, ki vam je molitev za duhovne poklice, tako za nove kot tudi za stanovitnost že poklicanih, del vsakdana.

V evangeliju smo slišali o Elizabeti. Bila je nerodovitna. Brez otrok. In skupaj s svojim možem Zaharijem se je postarala. V notranjosti ves čas bolečina, občutek zavrženosti od Boga, kot bi Bog odrekel svoj blagoslov. Od zunaj pa kazanje s prstom, posmeh in zasramovanje okolice. Nerodovitnost je bila znamenje grešnosti in prekletstva. Prazno in posmehu izpostavljeno življenje. Bi bilo to dovolj trpljenja za prostovoljno končanje življenja? Aktivisti bi rekli, da izpolnjuje kriterije.