Vam in sebi želim, da bi znali Boga srečati v ljudeh, ki so lačni, ki so žejni, ki so preganjani, ki so bolni, ki so žalostni – skratka v ljudeh, ki stojijo ob naši poti in beračijo za malo spoštovanja, za drobno prgišče topline. In če nam to uspe, če ne gremo mimo, ampak srečamo človeka in njegovo stisko, se zgodi rojstvo – Bog je tukaj.

[…]

Prof. Trošt je stolni kor vodil od leta 1970 do 2013, torej polnih 43 let ter tako za dve leti presegel Antona Foersterja, s katerim sta imela precej skupnega; oba sta v marsičem orala ledino. V štiridesetih letih so se menjavali slabši in boljši časi, vzponi in padci. Razmere za delo so bile pogosto neugodne, a namesto vodila vse ali nič je bil pri Troštu vedno na prvem mestu čut za dolžnost, zmagovala sta volja in zaupanje, da bomo ne glede na okoliščine izpeljali, kar je treba izpeljati.

[…]

Vsem se zahvaljujem za vse misli, besede in dejanja, po katerih ste sledili Jezusovemu zgledu, ki zase pravi, da je prišel, da bi imeli življenje; vsem, ki ste pomagali živeti svojim bratom in sestram. Hvala vsem, ki ste bili drug drugemu in tudi čisto neznanim ljudem kot očetje in bratje in sestre. Hvala vsem, ki ste zvesto sledili edinemu Vodniku, Kristusu.

Zato naj bo vaše življenje v tem študijskem letu uravnoteženo med poslušanjem Božje volje, da vas bo vse, kar boste spoznali, česar se boste naučili in za kar se boste usposobili, vodilo proti vedno večji svobodi. Ta svoboda pa ni v tem, da delam kar in kakor hočem. To me zapira vase. To me ujame v mreže sebičnosti.

Pohod za življenje si prizadeva, da bi bilo med nami čim več ljudi, ki bi mislili podobno; ljudi, ki izpolnitev življenja vidijo v podarjanju in varovanju življenja. Zato sem hvaležen vsem, ki si prizadevajo, da bi ljudje začeli misliti drugače.  Zahvaljujem se jim tudi za letošnjo pripravo Pohoda za življenje. Kajti podarjanje življenja je najbolj izpolnjujoč občutek, ki ga človek lahko doživi.

Spoštovani gospod nadškof Alojzij, iskreno vam želim, da bi ob praznovanju prvega slovenskega svetnika Antona Martina Slomška vaše družine, vaše župnije in vso vašo nadškofijo prevevala radost nad življenjem, ki bi je bil naš blaženi nadvse vesel. Kajti vsa vzgojna prizadevanja in vsi izobraževalni načrti, vsi katehetski pravilniki in vsa pastoralna načrtovanja imajo smisel le, če je med nami življenje, če je med nami veselje do življenja.

[…]

[…]