Ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore OFM je v Sodražici vodil osrednjo slovesnost ob 130. obletnici smrti Magdalene Gornik.

Dragi bratje in sestre,

na prvo postno nedeljo smo se zbrali v župnijski cerkvi sv. Marije Magdalene v Sodražici, da bi se spomnili 130-letnice smrti Božje služabnice Magdalene Gornik. Občudujemo njeno življenje, navdihujejo nas mistične milosti, ki so bile del njene poti za Kristusom, ne vem pa, če bi se kdaj kdo rad postavil na njeno mesto. Morda, ampak zares morda bi kdo še bil pripravljen biti deležen njenega življenja iz presvete evharistije, iz hostije, ali pa morda tiste mistične hrane, za katero je sama rekla, da jo je z njo hranila Božja Mati; naši radovednosti bi bilo najbrž tudi všeč, če bi imeli dovolj prodornega duha, da bi znali brati v srcih ljudi in odkrivati resnico o ljudeh okoli nas.

Tukaj pa se naše morebitne želje po istovetenju z Božjo služabnico Magdaleno Gornik končajo. Verjamem, da ni nikogar, ki bi si želel iz dneva v dan, iz tedna v teden, od enega velikega petka do drugega trpeti rane na telesu, zabadanje trnjev v glavo in vedno znova mistično umiranje; tudi mistična smrt je smrt. Tukaj pa obstanemo na spoštljivi oddaljenosti in začudeno, z več vprašanji kot odgovori strmimo nad mistično skrivnostjo, ki se nam razodeva v Magdaleni Gornik in njenem življenju s Kristusom.

Kakšen odnos naj kristjan vzpostavi do nenavadnih pojavov, ki so napolnjevali življenje naše mistikinje? V njenem času so jo mnogi občudovali, veliko jih je bilo nejevernih, spet drugi so jo obrekovali in zasmehovali; doživljala je to, kar je v svojem zemeljskem življenju doživljal Kristus in kar v zemeljskem življenju doživljajo tisti, ki so brezpogojno njegovi: občudovanje, sočutje, posmeh, zavračanje in seveda tudi križ; ne samo tistega, mističnega, ki jo je v urah mističnega trpljenja zaznamoval s krvavimi sragami in s krvjo prepojil njeno obleko, ampak morda še bolj tistega, ki so ga zanjo tesali jeziki hudobnih ljudi, jo obrekovali in jo vlačili po časopisih.

Kot sem rekel zgoraj, bi med njenimi mističnimi doživetji izbirali: nekatera bi si želeli tudi zase, druga pa bi odklonili. Zdijo se nam prezahtevna, morda tudi neskladna z duhom našega časa ter s pričakovanjem in okusom naših sodobnikov. A ko smo postavljeni pred Božje darove, ni več mogoče poljubno izbiranje tistega, kar nam ustreza, in zavračanje tistega, kar se nam zdi težko in zahtevno. Božji dar moramo sprejeti takšen, kakršen je; če ga osiromašimo s svojimi izbirami, to ni več Božji dar, ampak postane malik, ki smo si ga sami izdelali; Izraelci so si pod Sinajem iz svojega nakita ulili zlato tele, mi pa si iz svojih želja, pričakovanj in lagodnosti izdelamo malika, ki je narejen po naši podobi in podobnosti.

O tem nam nadvse poučno spregovori današnje prvo berilo. Na pamet poznamo to pripoved o stvarjenju in raju, pa tudi o človekovem padcu in posledicah tega padca.

Pravzaprav je šlo za temeljno vprašanje, ali je človek pripravljen sprejeti raj takšen, kakšnega mu izroča njegov Stvarnik in njegov Bog? Ali je pripravljen sprejeti ta Božji vrt z vsem, kar v njem raste, z vsakovrstnim drevjem, prijetnim za pogled in dobrim za jed in je dano na voljo človeku, in pa ali je pripravljen sprejeti tudi tistih nekaj omejitev, nedotakljivost drevesa življenja in drevesa spoznanja dobrega in hudega, s katerimi je Bog zavaroval človeka in njegov raj, da bi ostal raj.

Vemo, kaj se je zgodilo. Človek se je tako dolgo pogovarjal s svojo skušnjavo, da mu je skušnjava iz ušes stopila v srce, postala močnejša od njega in ga napeljala na to, da je prestopil mejo, vzel odločanje o dobrem in hudem v svoje roke. In ko je bil prepričan, da bo sedaj doživel, kaj pomeni biti svoboden, kaj pomeni biti kakor Bog, raja ni bilo več. »Tedaj so se obema odprle oči in spoznala sta, da sta naga.«

Kakor je bil človek na začetku svoje zemeljske poti postavljen pred izbiro, pravzaprav pred preizkušnjo zvestobe, tako je bil tudi Jezus na začetku svojega javnega delovanja postavljen pred preizkušnjo zvestobe. Slišali smo, da je po krstu »Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal.« Pri krstu so se nad njim odprla nebesa, nanj se je spustil Sveti Duh in Očetov glas, ki je rekel: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Lk 3,22).

S tem je bil razodet Očetov odnos do Sina, ki stopa na pot Mesija, na pot odrešenika človeštva. V puščavi pa se mora ta Sin ob skušnjavah, s katerimi ga je preizkušal hudič, odločiti, na kakšen način bo odrešenik, kaj ga bo pri odreševanju človeštva vodilo in usmerjalo. Lahko bi zelo preprosto rekli, da se je Jezus moral odločiti, ali bo odrešenik tako, kakor mu prišepetava svet, ali pa bo človeštvo odreševal tako, kakor hoče Oče.

Ponujeno mu je bilo, naj ljudi navduši s kruhom, pa mu bodo sledili. In ko se je to zgodilo, v neki drugi puščavi, ko je s petimi hlebi in nekaj ribami nasitil pet tisoč mož, brez žena in otrok, so ga hoteli postaviti za kralja. Ponujeno mu je bilo, naj se vrže z vrha templja, saj ga bodo angeli nosili, da bi se ne poškodoval. Ponujena so mu bila vsa kraljestva sveta, da bi le padel pred skušnjavca in ga molil.

Za razliko od človeka v raju se Jezus ni pogovarjal ne s skušnjavcem in ne s skušnjavo. V njem je bil Oče in njegova beseda. Zato se je že tedaj odločil, da svojega javnega delovanja, v katerem je razodel Očetovo usmiljenje in ljubezen, ne bo živel po ponudbah sveta, ampak da ga bo vedno in v vsem vodila Očetova beseda, Očetova volja. »Moja hrana je, da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal, in dokončam njegovo delo« (Mt 4,34).

V Lukovem poročilu o Jezusovih skušnjavah na koncu beremo, da se je na koncu »odmaknil od njega do določenega časa« (Lk 4,13). Zvestoba ni dosežena enkrat za vselej. Zvestoba je odločitev vsakega dneva posebej, pravzaprav vsakega trenutka posebej. Vse do zadnjega diha. Pri Jezusu je bilo to na Kalvariji, na križu. Še tam je poslušal ta nesrečno vztrajni klic: »Če si Sin Božji …« On pa prav zaradi tega, ker je bil Božji Sin, ni delal iz kamnov kruh, se ni metal z vrha templja, ni padal na kolena pred hudiča in tudi s križa ni stopil.

Če bi Jezus podlegel kateri koli od teh skušnjav, ne bi več izpolnjeval Očetove volje, ampak bi začel v ospredje postavljati sebe in bi začel služiti svetu in njegovemu načinu razmišljanja. Njegovih skušnjav je bilo konec, ko je ljubil do konca in je v tej ljubezni molil k Očetu: »Oče, dopusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). In nazadnje še besede popolne predanosti: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46).

Ko smo zbrani ob 130-letnici smrti Božje služabnice Magdalene Gornik, se nam samo po sebi postavlja vprašanje, kako nas njeno življenje spremlja skozi postni čas priprave na veliko noč.

Najprej bi lahko rekli, da je Magdalena sprejemala življenje, kakršno ji je prihajalo naproti in ga živela v skladu z Božjo voljo. Morda, tega res ne vem, ampak morda bi lahko Magdalena na Marijino vprašanje, katero pot bo izbrala, zahtevno ali lažjo, odgovorila, da lažjo. Morda bi bilo potem njeno življenje zelo drugačno, morda skozi s svetom prepojene oči lažje. A ne bi bila Božja služabnica Magdalena Gornik. Najbrž bi ji bile prihranjene skušnjave, s katerimi se je morala spoprijemati tudi ona. Hudobni duh jo je skušal, da bi jo spravil na široko pot. In ona se je morala boriti za zvestobo.

Postila se je celih 47 let, ko ni uživala nobene zemeljske hrane in pijače. Njena jed je bil evharistični Jezus in mistična hrana, s katero jo je hranila Marija. Mi nismo mistiki, kljub temu pa se lahko odločimo, da bomo postavili sveto mašo v središče svojega življenja in da bomo svojo dušo stalno nasičevali z Gospodovo besedo. Naj ne mine dan, ko ne bi prebrali ali vsaj v mislih premišljevali Božje besede in iz nje živeli.

Papež Leon je v sporočilu za letošnji post zapisal: »Vsaka pot spreobrnjenja se začne takrat, ko dovolimo, da nas Beseda doseže in jo sprejmemo s poslušnostjo duha. Obstaja torej povezava med darom Božje Besede, prostorom gostoljubnosti, ki ji ga ponudimo, in preobrazbo, ki jo izvrši. Zaradi tega postna pot postane ugodna priložnost, da prisluhnemo Božjemu glasu in obnovimo odločitev, da bomo sledili Kristusu, z njim prehodili pot, ki se vzpenja v Jeruzalem, kjer se izpolni skrivnost njegovega trpljenja, smrti in vstajenja.«

In to moramo imeti vedno pred očmi: post ni namenjen ne lakoti ne vsem mogočim odpovedim – post je zagledanost v vstajenje in vedno močnejše hrepenenje po tem vstajenju – po mojem vstajenju s Kristusom. Amen