Dragi bratje in sestre. V večeru velike sobote, ko je za nami dan molitve in hvaležnosti ob Jezusu v Božjem grobu, smo se zbrali pri velikonočni vigiliji, ki je, kot pravi sv. Avguštin, mati vseh vigilij. Ne samo zato, ker med velikonočno vigilijo skozi Božjo besedo prehodimo zgodovino odrešenja od stvarjenja do vstajenja, pač pa tudi zato, ker se ta milostna noč prevesi v dan, ki ne pozna zatona; v dan, ki ga je naredil Gospod in nikoli ne mine. To je res presrečna noč, ki je bila edina vredna vedeti za čas in uro, ko je Kristus vstal od mrtvih. To je noč, o kateri je pisano: noč bo svetla kakor dan, noč bo razsvetljevala moje veselje. Prosimo te torej, Gospod, naj ta sveča, posvečena tebi, to noč razsvetljuje brez prenehanja. Njene pramene naj najde zvezda danica. Tista danica, ki nikoli ne zaide, Kristus, ki se je vrnil od mrtvih in zasvetil človeškemu rodu.

Naj nam te besede hvalnice velikonočni sveči vstopijo v srce in vanj prinesejo luč velikonočne sveče, luč vstalega Kristusa, ki živi in kraljuje vekomaj.

Božja beseda nam je naprej spregovorila o začetkih stvarjenja. Bog je ustvaril nebo in zemljo, a zemlja je bila pusta in prazna in tema se je razprostirala nad globinami. V to temo je Bog izgovoril svoj prvi »bodi«: »Bodi svetloba!« V tem lahko spoznamo čudovit način Božjega delovanja. Bog ne zbeži pred temo, se ne umakne pred njo. Bog v temo prinese svojo luč, svojo svetlobo, in tema izgubi svojo moč; v svetlobi se tema razprši in umakne. Vedno znova me prevzame moč svetlobe nad temo: vse vesolje teme ne more ugasiti ene same sveče. Ta droben in dostikrat trepetav plamen je močnejši od teme. Za nas ljudi pa je pomembno, da temu plamenu, da tej luči ne obrnemo hrbta, da se ne obrnemo proč od njega, ampak ga imamo pred očmi. Potem svetloba tega plamena vstopa v naše oči in v naše srce in v naše življenje. In naše življenje po tem plamenu postane svetlo.

Ko je Bog ustvaril svetlobo, so iz teme izstopili zemlja in morje in vse, kar je na njiju. Stvarstvo je postalo lepo in je postalo dom za vse živa bitja in za vso lepoto narave, v kateri je Bog razodel svojo ustvarjalno moč in velikodušnost, ki jo je položil tudi v najmanjši cvet. Na poseben način pa v človeka, ki mu je zaupal, naj skrbi za stvarstvo.

Ko je človek uho in srce odvrnil od Stvarnika, se je znašel v temi greha, v temi padca in izgubljenega raja. Namesto lepot rajskega vrta in namesto lepote družice, ki mu jo je Bog ustvaril, da bi v njej videl Božjo podobo in podobnost, se je začel skrivati pred Bogom in je začel čutiti ogroženost od družice. Raja ni več in lepote odnosov ni več.

Bog se zopet ne obrne proč, saj se nikoli ne kesa svoje izbire. Išče Adama in išče Evo, da bi jima povedal, da njunega dejanja ne more izničiti, ker spoštuje njune odločitve, lahko pa ga odreši in ga hoče odrešiti. Da zlo ne bi prevladalo nad človekom in njegovim srcem, bo naredil sovraštvo med hudim duhom in med ženo, med njegovim zarodom in njenim zarodom. In ta zarod bo kači strl glavo, ona pa mu bo strla peto (prim. 1 Mz 3,15).

Ko je ljudstvo živelo v sužnosti Egipta, je Bog znova pokazal, da ni daleč, da naš Bog ni odmaknjeni Bog, ki se ne meni za usodo svojega ljudstva. Pri gorečem grmu je Mojzesu razodel, kako močno je povezan z usodo svojih ljudi. Rekel mu je namreč: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal njegovo vpitje zaradi priganjačev. Da, poznam njegove bolečine« (2 Mz 3,7). Naš Bog je Bog, ki vidi človeka, je Bog, ki sliši človekovo tožbo in vpitje na pomoč, ki pozna človeka in njegovo usodo. Ne samo v času Mojzesa, ampak v vseh časih človeštva, pa tudi v življenju vsakega posameznika. In kakor je v raju iskal Adama, tako je ob stiski svojega ljudstva »stopil dol, da ga reši iz rok Egipčanov in ga popelje iz te dežele v dobro in prostrano deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med« (prim. 2 Mz 3,8). Naš Bog je Bog, ki vidi, ki sliši, ki pozna in rešuje.

Ne kakor maliki ljudstev. »Usta imajo, pa ne govorijo, oči imajo, pa ne vidijo, ušesa imajo, pa ne slišijo, nos imajo, pa ne duhajo. Svoje roke imajo, pa ne tipajo, svoje noge, pa ne hodijo, glasu ne dajo iz svojega grla« (Ps 115,5-7). Dragi bratje in sestre, ne nasedajte malikom in ne zaupajte jim pa naj bodo zlati ali srebrni, evrski ali dolarski. Ni diha v njihovih ustih, ker ni srca v njihovih prsih. Obljubljajo, pa nič ne morejo. Ne morejo prinesti luči in ne morejo zavarovati življenja.

V Egiptu je nastala taka tema, da bi jo lahko tipali (prim. 2 Mz 10,21). Bog pa se je kot ognjeni steber postavil pred svoje ljudstvo in ga vodil skozi puščavo v obljubljeno deželo. Dokler hodijo za njim, dokler so zvesti njegovi besedi in jo izpolnjujejo, se pred njimi odpira pot in dežela obljube je vedno bližje. Dokler zaupajo v njegovo ljubezen in verujejo v njegovo moč, se pred njimi razpre morje, da morejo sredi morja hoditi kakor po suhem. Ko podležejo svojemu poželenju in svojemu strahu, pa umirajo zaradi ugrizov strupenih kač in tavajo po puščavi.

Bog pa temu ljudstvu namenja tudi čisto drugačno obljubljeno deželo. Ne samo deželo, v kateri tečeta mleko in med, pač pa deželo, v kateri bo odstranil vsa kamnita srca iz njihovih prsi in jim dal meseno srce – srce, ki čuti in je zaradi tega sočutno, kakor je sočuten njihov Bog; srce, ki ljubi in je zaradi tega rodovitno, kakor je rodovitno Božje delovanje; srce, ki je usmiljeno, kakor je usmiljen njihov Bog; srce, ki je sposobno ravnati po Božjih zakonih, se držati njegovih odlokov in jih spolnjevati.

Čeprav je bila v  Egiptu tema, da bi jo lahko tipali, pa je bila tema v grobu, v katerega so položili mrtvega Jezusa, če bolj gosta. Zdelo se je, da je to tema, ki je zalila vso zemljo in pogasila vse luči. To je bila tema, ki je bila zavarovana s skalo in potrjena s pečatom. A če Bog lahko kamnito srce zamenja z mesenim srcem, lahko tudi predre skalo, zlomi pečat in v prostor smrti vstopi z življenjem. Bog je obudil Jezusa, ki je pred nami šel skozi trpljenje, ki je pred nami stopil v globine smrti, da bi nam odprl pot v življenje. In kdor se ga tesno oklene, ta bo živel tudi skozi smrt.

Najtesnejšo vez z Jezusom smo sklenili takrat, ko smo bili krščeni. Nocoj se zahvaljujemo za dar krsta in s tem Božjega življenja, ki od takrat naprej žubori v nas. Obnovili bomo krstne obljube in poživili svojo povezanost s Kristusom, ki nam prinaša luč in življenje.

Na poseben način se pri tej vigiliji spominjamo naših katehumenov. Tudi v njihova življenja je Kristus posvetil s svojo lučjo in jih povabil, naj hodijo za njim po poti evangelija. Naj jih pri tem spremlja naša molitev in vedno tudi naš zgled življenja s Kristusom.

Ko smo na začetku vigilije prišli v cerkev, je bila cerkev temna in mi ogrnjeni s temo. Velikonočna sveča, simbol vstalega Kristusa, pa je v to temo prinesla luč in jo razlila po celotnem prostoru. Ta luč se je podarila vsakemu izmed nas. Plamen velikonočne sveče se je razlival po klopeh, preskakoval od človeka do človeka, dokler ni napolnil vse cerkve.

Obstaja pa en sam pogoj. Da bi bil deležen te luči, da bi ta svetloba postala tudi tvoja svetloba, moraš svoj stenj približati Kristusovemu plamenu. Brez njegovega plamena ne moreš biti deležen luči in ne moreš nikomur prinesti njegove svetlobe.

Naj bo ta simbolika spodbuda, da bomo dan za dnem prihajali k njemu, zajemali iz njegove besede, živeli iz njegovih zakramentov in se nasičevali z njim samim v sveti evharistiji. Potem njegov plamen v nas ne bo ugasnil in bomo lahko njegovo luč posredovali svetu, ki bolj kot kruh potrebuje njegovo luč. Kdo mu jo bo prinašal, če mu je ne bomo prinašali mi, kristjani, ki verujemo v vstalega in živega Jezusa Kristusa, ki je prišel na svet kot luč, ki razsvetljuje vsakega človeka in živi in kraljuje vekomaj. Amen.