Dragi bratje in sestre. Z večerno mašo velikega četrtka vstopamo v obhajanje velikonočnega tridnevja; v skrivnost Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. Nocoj smo povabljeni v njegovo šolo ljubezni, ki gre do konca; ki ne postavlja nobenih omejitev, ki se ne razdaja pod točno določenimi pogoji, ampak ljubi zato, da bi nas naučil ljubiti.

V začetku evangeljskega odlomka po Janezu smo slišali: »Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca« (Jn 13,1). Bojim se, da te besede večkrat zdrsijo mimo nas, ne da bi se nas dotaknile, ne da bi nas zares nagovorile, kaj šele, da bi nas pretresle in spreobrnile.

Takoj zatem nam Janez pove, da je Jezus »vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan« (Jn 13, 3-5).

Ob tem prizoru si lahko predstavljam, da so nebesa utihnila, da so si angeli zatisnili usta in je vesolje stremelo nad tem, kar je videlo v dvorani zadnje večerje. Priča smo enemu od tistih dejanj, ki jih ne smemo nikoli izgubiti izpred oči in izbrisati iz spomina. Preveliko je, preveč zgovorno, da bi ga lahko pustili v pozabo. Bog odloži vrhnje oblačilo. Lahko bi rekli, da gre še dlje, kot je šel takrat, ko se, »čeprav je bil v podobi Boga, ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek« (Flp 2,6-7). Tokrat je šel še korak dlje: postal je služabnik, ki je pokleknil pred tega človeka, da bi mu umil noge, v resnici pa zato, da bi ga naučil ljubiti.

Kako zahtevna šola je človeka učiti ljubiti. Mi si šolo predstavljamo tako, da nekdo stoji ali sedi pred vsemi drugimi in jim posreduje svoje znanje. Zaradi svojega učiteljskega poklica ima določen ugled in ljudje ga upoštevajo. Deležen je različnih nazivov, ki razodevajo stopnjo vzpona na učiteljski lestvici, s tam pa tudi stopnjo pomembnosti, ki jo je dosegel v družbi.

Jezus pa nam kaže, da učiti pomeni služiti. Učiti ne pomeni govoriti o tem, kako naj bi ljudje živeli, kako naj bi ravnali in kakšne vrednote naj bi gojili; ne pomeni predstavljati idealov, ob katerih bi se učenci – mladi, odrasli, stari – navdušili in jih sprejeli za svoje. Ne. Učiti pomeni pokazati, kako naj bi živeli in ravnali tisti, ki so deležni učiteljevega pouka.

Ko gre za šolo ljubezni, učitelj ne sede za katedro, ogrnjen v profesorsko togo, ampak odloži vrhnje oblačilo in se opaše s predpasnikom, z oblačilom služenja, s katerim potem briše noge učencem. Na kolenih jih pripravlja na sprejem duhovniške službe in na zakrament evharistije. Dokler se ne naučijo ljubiti, ne bodo mogli biti ne duhovniki in ne bodo razumeli evharistije.

Na misel mi prihaja gesta, ki nas nagovarja v zelo intenzivnih človeških odnosih. Ko mama ali oče poklekneta pred svojega otroka, da mu pomagata zavezati čevlje – močna ljubezen do tega malega bitja, ki se v tej gesti uči, kdo je in kako je ljubljen. Še bolj pa, ko zaročenec poklekne pred zaročenko in jo prosi za roko. S tem ji hoče ne povedati, ampak pokazati, kako močna je njegova ljubezen in na kakšno mesto jo  ta ljubezen postavlja v njegovem življenju. Ko ljubezen ni zaigrana, ampak je pristna in čista, je na kolenih. Kdaj nas je ljubezen zadnjič spravila na kolena?

Ampak tudi tisti, ki so v šoli te klečeče ljubezni, morajo biti pripravljeni odložiti navlako svojega položaja in svoje domišljavosti, da se lahko zares začnejo učiti ljubiti. Ne samo angeli v nebesih, tudi apostoli so bili osupli, ko so videli Jezusa klečati ob njihovih nogah in jim umivati noge.

To dejanje je bilo nekaj nezaslišanega. Tako nezaslišanega, da je Peter ogorčeno vzkliknil: »Gospod, ti mi hočeš noge umiti? … Ne boš mi nog umival, nikoli ne!« (Jn 13,6.8). Peter je bil preponosen, da bi dovolil Jezusu, da mu umije noge. Preveč samozadosten, preveč vase zagledan, da bi sprejel dejanje ljubezni, ki je klečala pred njim in ga želela odpreti za novo prihodnost. »Če te ne umijem, nimaš deleža z menoj« (Jn 13,8). Peter, če me ne sprejmeš takega, kot sem, če imaš v sebi postavljene pogoje, kakšen mora biti tvoj odrešenik, če si v sebi oblikoval malika, nimaš deleža z menoj. Dokler Kristusa ne sprejmemo takšnega, kakršen prihaja v naše življenje, toliko časa ne moremo postati njegovi učenci in še manj nosilci njegovega oznanila v ta svet in ne delivci njegovih skrivnosti.

Jezus namreč ni umil nog učencem zaradi judovske obrednosti, ampak da bi to njegovo dejanje nosili naprej; da bi znali tudi oni poklekovati drug pred drugega in pred ljudi, h katerim jih bo poslal, da jim oznanijo evangelij in jih posvečujejo z zakramenti.

Ko jim je pokazal in jih naučil, da je v tej šoli ljubezni treba odložiti napuh, ošabnost, zagledanost vase in samozadostnost, je vzel v roke kruh, ga razlomil, jim ga dal z besedami: »To je moje telo, ki je za vas.« In potem po večerji tudi kelih ob besedah: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin« (1 Kor 11,24-25).

To je središče duhovništva. Vse, kar duhovnik dela, mora delati v spomin na Jezusa Kristusa. In če hoče med ljudi, v ta svet, prinašati spomin na Jezusa Kristusa, potem mora delati, ker je delal Jezus, ki »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45).

Ker smo po krstu vsi kristjani deležni tega duhovništva, smo vsi poklicani, da v življenju ponavljamo dejanja, ki nas jih uči Jezus, da tudi mi postanemo učitelji ljubezni in orodje Božje bližine. Kar pomeni, da moramo tudi mi na kolena drug pred drugim.

Po večerji so Jezus in učenci odpeli hvalnico in odšli proti Oljski gori (prim. Mt 26,30). Tam je šel Jezus skozi grozo agonije. »Zgrozil se je in začel trepetati« (Mr 14,33). »Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo« (Lk 22,44).

V Getsemaniju je Jezus doživel strahoto Kalvarije in jo sprejel. Je to ljubezen do konca. Ta popolna vdanost v Očetovo voljo. Vendar se pojavi vprašanje, kaj v resnici je Očetova volja? Je Očetova volja Sinovo trpljenje in njegova smrt? Nikakor! Bog je ljubezen in ljubezen ne potrebuje in tudi ne zahteva krvi, da bi dobila zadoščenje. Oče je poslal Sina na svet zato, ker je »svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).

Ta Sin, ki je na svet prišel zaradi Očetove ljubezni do sveta, je ljubil svet; tako močno je ljubil človeka, da mu je podaril vsega samega sebe: »Vzemite in jejte, to je moje telo … ta kelih je nova zaveza v moji krvi.«

Sam pa mislim, da je ta Sin ljubezen do konca pokazal na križu. Bil je pribit in ni mogel poklekniti pred to ljudstvo, da bi mu umil noge in ga očistil grehov. Zato je v srcu pokleknil pred Očeta in ga v molitvi prosil za odpuščanje: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Ta molitev pa je ljubezen do konca. Ljubezen, ki odpušča tistim, ki ti povzročajo zlo, je največja. Večja od nje ni nobena druga ljubezen. Vendar jo zmore samo tisti, ki je pripravljen poklekniti in umivati noge, ki je pripravljen sprejeti Očetovo voljo.

Dragi bratje in sestre. Pojdimo nocoj v to Jezusovo šolo ljubezni in odpuščanja. Po sveti maši vas vabim, da za nekaj časa obstojite v sveti tišini pred ječo našega Odrešenika in ga prosite, naj vas umije, da boste lahko imeli delež z njim. Amen.