Pred Boga pa prinašaj tudi ljudi, h katerim boš poslan. Nikoli ne pojdi pred nobeno skupino, ne pristopi k nobenemu oltarju, ne oznanjaj z nobenega ambona, ne da bi prej ne stopil pred Boga in mu izročil sebe in tistih, ki jim boš govoril, ki jim boš maševal, ki jim boš oznanjal. To bo v tebi ohranjalo živo zavest, da si poklican in poslan, in da so tisti, h katerim prihajaš, Božji in samo kolikor jih sprejemaš kot Božje, so tudi tvoji.

Naj nas sveto leto, v katerem se učimo romati proti upanju, tudi po današnji slovesnosti okrepi v spoznanju, da je pravica močnejša od krivice, da je resnica močnejša od laži, da je življenje močnejše od smrti, da je ljubezen večja od zločina in da je Bog večji od pekla in vseh njegovih del.

Barve imajo po svoji naravi velik vpliv na človeka, saj izražajo in ustvarjajo različna človekova razpoloženja. S svojo simboliko nam govorijo tudi v bogoslužju, kjer so v službi svetih skrivnosti, ki jih doživljamo skozi različna obdobja bogoslužnega leta: od adventa, posta do velikonočnega časa in časa med letom – vsako ima svojo liturgično barvo. Predstavljamo jih z razstavo mašnih plaščev.

Nadškof Zore je ob koncu slovesnosti povedal, da danes na poseben način doživlja, kako Bog v resnici skrbi za to, da upanje v človeku ne umre. Sto let nazaj, dobrih sto let, so bile tukaj ruševine. Danes je tukaj zopet molitev za mir, za sožitje med narodi, za sožitje med evropskimi kulturami in jeziki. Zbrane je povabil, da naj nam bodo Višarje spodbuda posebej takrat, ko se zdi, da se vse podira, a istočasno že nastaja nekaj novega. Na ta način bomo v resnici romarji upanja skozi svet, za katerega se včasih zdi, da je izgubljen. Upanje ne osramoti, pravi apostol, je zaključil nadškof Zore.

Zahvaljujem se Ti za zgled zvestobe in navdušenja, s katerima si opravljal najrazličnejše službe v Gospodovem vinogradu. Zvestoba in navdušenje sta za teboj puščala sledove Tvojega duhovništva in potem Tvojega škofovstva. Ob vsem tem nas prevzema hvaležnost in občudovanje Božje naklonjenosti, ki človeškim otrokom po človeških otrocih dela dobro.

Praznični mesec junij je pred nami.

Ta končni dogodek vnebohoda nas opozarja na dve skušnjavi, ki stalno prežita na verne: da bi se zaprli v zakristije in da bi v samozadovoljnem premišljevanju bežali pred resničnostjo. Priznati moramo, da nas tudi svet večkrat skuša prepričati, da je to naše mesto, da je to naš način krščanskega delovanja.

V krščanskih družinah in drugih skupnostih bi morali vsi vedno znova odkrivati znamenja miru, ki ga daje Kristus.

Naj bo današnja nedelja prva v preostanku mojega življenja, ko bom zavestno stopal z Jezusom, ki je z menoj vse dni, in iz njegove bližine zajemal ljubezen, s katero bom tudi jaz mogel ljubiti do konca. Naj bo tudi v mojem življenju in predvsem moji ljubezni poveličano Očetovo in Jezusovo ime. Naj vas v tej hoji z Jezusom spremlja blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Nedelja dobrega pastirja pa je tudi sklep tedna molitve za nove duhovne poklice. Papež Frančišek, ki smo se ga v tem času po njegovi smrti posebej spominjali v molitvi in hvaležnosti, je za svetovni dan molitve za duhovne poklice napisal poslanico z naslovom: Romarji upanja: dar življenja. Iz današnjih evangeljskih besed lahko močno začutimo, kako trdno je utemeljeno naše upanje. Naše upanje niso zgolj naše sanje, to niso naše želje, to niso naša morda včasih malo naivna pričakovanja. Naše upanje je Jezus Kristus, naše upanje je Dobri pastir, ki nas nikoli ne bo izpustil iz svoje roke, naše upanje je Oče, ki nas prav tako ne bo izpustil iz svoje roke.

Poslušanje je papežu Frančišku pomagalo, da je znal tako osebno srečati vsakega človeka. V stiku, ki je morda trajal nekaj sekund, se je zdelo, da se je čas ustavil, papežev pogled in popolna navzočnost pa sta se za vedno vtisnili ne samo v spomin, ampak v doživetje.