Ta končni dogodek vnebohoda nas opozarja na dve skušnjavi, ki stalno prežita na verne: da bi se zaprli v zakristije in da bi v samozadovoljnem premišljevanju bežali pred resničnostjo. Priznati moramo, da nas tudi svet večkrat skuša prepričati, da je to naše mesto, da je to naš način krščanskega delovanja.

V krščanskih družinah in drugih skupnostih bi morali vsi vedno znova odkrivati znamenja miru, ki ga daje Kristus.

Naj bo današnja nedelja prva v preostanku mojega življenja, ko bom zavestno stopal z Jezusom, ki je z menoj vse dni, in iz njegove bližine zajemal ljubezen, s katero bom tudi jaz mogel ljubiti do konca. Naj bo tudi v mojem življenju in predvsem moji ljubezni poveličano Očetovo in Jezusovo ime. Naj vas v tej hoji z Jezusom spremlja blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Nedelja dobrega pastirja pa je tudi sklep tedna molitve za nove duhovne poklice. Papež Frančišek, ki smo se ga v tem času po njegovi smrti posebej spominjali v molitvi in hvaležnosti, je za svetovni dan molitve za duhovne poklice napisal poslanico z naslovom: Romarji upanja: dar življenja. Iz današnjih evangeljskih besed lahko močno začutimo, kako trdno je utemeljeno naše upanje. Naše upanje niso zgolj naše sanje, to niso naše želje, to niso naša morda včasih malo naivna pričakovanja. Naše upanje je Jezus Kristus, naše upanje je Dobri pastir, ki nas nikoli ne bo izpustil iz svoje roke, naše upanje je Oče, ki nas prav tako ne bo izpustil iz svoje roke.

Poslušanje je papežu Frančišku pomagalo, da je znal tako osebno srečati vsakega človeka. V stiku, ki je morda trajal nekaj sekund, se je zdelo, da se je čas ustavil, papežev pogled in popolna navzočnost pa sta se za vedno vtisnili ne samo v spomin, ampak v doživetje.

Za vsakega izmed nas pride trenutek, ki nas razgali; v katerem se pokaže, kakšni v resnici smo. Trenutek, v katerem ni več pretvarjanja in nastopaštva, ampak smo samo še to, kar smo. Peter se je ob tem vprašanju gotovo spomnil, kako je zagotavljal Jezusu, da je z njim pripravljen iti tudi v ječo in smrt (Lk 22,33). Ali pa, kako mu je med zadnjo večerjo zagotavljal: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil« (Mt 26,35).

Maj je posvečen naši nebeški Materi Mariji. Poleg tega, da se v četrtek, 8. maja, spominjamo posvetitve ljubljanske stolnice, kar je v naši nadškofiji tudi praznik, obhajamo še naslednje praznike: v soboto, 24. maja, Marija, pomočnica kristjanov, v četrtek, 29. maja, Gospodov vnebohod, v soboto 31. maja pa obiskanje Device Marije. Omenimo še dve obletnici: v sredo, 7. maja, na obletnico začetka izhajanja katoliškega tednika Družina, ter v soboto, 17. maja, na obletnico obiska svetega papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. 

Dragi bratje in sestre. Jezus je vstal, ker ljubezen ne more umreti. Jezus je vstal, ker je svoje življenje položil v Očetove roke in Oče ga je obudil od smrti.

Vem, bratje in sestre, da v svojem življenju doživljamo varstvo dobrih sil, pa tudi da se včasih pogreznemo v temo. A nocoj slavimo vstajenje Jezusa Kristusa in pojemo alelujo. Prosimo Gospoda, naj nam da zares spoznati veliko noč. Po tem romanje upanja, na katerega smo se napotili v tem svetem letu, ne bo lepa in pobožna beseda, ampak bomo v veri v Vstalega v resnici prinašali upanje v ta svet.