Spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Velikonočni čas se bliža koncu. Od binkošti nas loči samo še deset dni. A preden bo Jezus izpolnil svojo obljubo in nam poslal Svetega Duha, Tolažnika, mora oditi od nas in se vrniti k Očetu.

Ko je učencem pri zadnji večerji spregovoril o tem slovesu, jim je žalost napolnila srce. Jezus pa jim je zagotovil: »Za vas je bolje, da jaz odidem; kajti če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa grem, vam ga bom poslal.« (Jn 16,7).

Iz svojih izkušenj dobro poznamo žalost ob slovesu. Kadarkoli se od nekoga poslovimo, ta človek del nas samih odnese s seboj. Spomini, pa naj bodo še tako živi, spomini nikoli ne morejo nadomestiti žive prisotnosti. Glas, ki ga slišimo samo v spominu, ne zveni, in pogled, ki ga srečujemo v spominu, je brez tiste luči, ki smo se je veselili in nas je nagovarjala v naših srečanjih in pogovorih. Zato tudi poznamo žalost, ki je napolnila srca učencev ob Jezusovih besedah, da odhaja od njih.

Toliko bolj nas zato preseneti evangelist Luka, ki v odlomku o Jezusovem vnebohodu pravi: »Peljal jih je ven, vse do Betanije. Povzdignil je svoje roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je ločil od njih in je bil vzet v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. In bili so ves čas v templju in so slavili Boga« (Lk 24,50-53).

Od kod to veliko veselje, ki je navdajalo učence, ko so se vračali v Jeruzalem? Jezus jih je pravkar blagoslovil in med blagoslavljanjem se je ločil od njih. Zavedajo se, da je dosedanjega načina srečevanja z Jezusom konec. Nič več ne bodo mogli pod večer priti v njegovo bližino, sesti k njegovim nogam, mu zastavljati vprašanj, ki so se jim porajala, ali pa samo biti ob njem in se nasičevati z njegovo besedo in njegovim pogledom.

Vendar so ti možje poleg Jezusovih besed in zgleda njegovih dejanj nosili v sebi tudi vso dediščino Izraelove odrešenjske zgodovine in so dogodke, ki se nam zdijo težko razumljivi, videli v povezavi z vsem Božjem delovanjem, s katerim je vodil svoje ljudstvo v obljubljeno deželo in jih pripravljal na prihod Odrešenika.

Kako zelo so bili še vpeti v svoje predstave o odrešenju, o Mesiju, ki so ga pričakovali in o mesijanskih časih, o katerih so sanjali, nam pove vprašanje, ki ga tik pred vnebohodom izrečejo Jezusu: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?«

Kot da niso ravnokar vstali od zadnje večerje? Kot bi še nikoli ne slišali, da bodo Sina človekovega prijeli, ga zasramovali in umorili, toda tretji dan bo vstal? Veličina Davidovega kraljestva je bila prevelika in njegov sijaj v njihovih predstavah premočan, da bi ga ob vsaki misli na Mesija znova ne zagledali pred seboj in ne zahrepeneli po njem. Priznati pa moramo, da je človeku veliko bolj pisano na kožo slediti sijaju kralja Davida, kakor pa se podati po stopinjah križanega Kralja, ki jim je napovedal: »Kajti če z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?« (Lk 23,31).

Svoj odgovor na njihovo zvedavost o obnovi kraljestva je Jezus zavil v tančico skrivnosti: »Ni vam dano, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče pridržal v svoji oblasti.« Vendar jih ni pustil v negotovosti ali celo temi, saj je dodal: »Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do kraja zemlje.«

Te Jezusove besede so zelo pomenljive. Kajti vnebohoda ne smemo razumeti, kot bi šlo za fizično vprašanje, fizično dogajanje, za navpičen dvig z zemlje v nebo, čeprav bi opisa, ki ju srečamo v Apostolskih delih in tudi v evangeliju lahko ponujala takšno predvidevanje. V resnici gre za dokončanje večnega Očetovega načrta, po katerem je bilo »vse ustvarjeno po njem in zanj« (Kol 1,16) in ga je obudil od mrtvih, da bi bil »začetek, prvorojenec med mrtvimi, da je postal prvi med vsemi stvarmi« (Kol 1,18); »zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom … in da vsak jezik izpove, da je Jezus Kristus Gospod« (Flp 2,9.11).

Če je oznanilo velike noči bilo: »Križani je vstal«, je sporočilo vnebohoda : »Vstali je Gospod!« Od tega trenutka naprej so naziv Gospod, ki je bil v Stari zavezi strogo pridržan samo za Boga, pripisovali tudi Jezusu. Ne smemo pozabiti, kaj pravi apostol Pavel Korinčanom: »Nihče ne more reči: ‘Jezus je Gospod’, razen v Svetem Duhu« (1 Kor 12,3).

Z Jezusovim poveličanjem je Oče razblinil vsak dvom glede pristnosti Jezusovega sporočila, čeprav je bil zaradi njega obsojen kot tisti, ki se ne drži postave in kot tisti, ki se upira cesarju. Tudi njegova dejanja so bila tako drugačna, da so skozi stoletja prelivali reke črnila, da bi nekako uskladili njegovo ravnanje s predstavami Cerkve glede tega, kaj se spodobi. A prav velikonočni dogodki, med katere spada tudi vnebohod, so potrditev, da sta Jezus in Oče eno; da Jezus ne deluje sam iz sebe, ampak kar mu je naročil Oče (prim. Jn 8,28).

Sedaj pa poslanstvo z Jezusa prehaja na apostole. Kakor je Oče poslanstvo prepustil Sinu, tako Sin sedaj svojemu poslanstvu pridružuje učence po Svetem Duhu. Začenja se čas Cerkve, ki pa seveda ne nadomešča in tudi ne podaljšuje Jezusovega časa, ampak ima delež v njem.

Evangelist to izrazi z vzporejanjem: kakor je Jezus prejel dar Duha po krstu v Jordanu, tako ga bo Cerkev prejela za binkošti; kakor se je Jezus na začetku pripravljal na poslanstvo s štiridesetimi dnevi v puščavi, tako se Cerkev na začetek svojega poslanstva pripravlja s štiridesetimi dnevi od velike noči do vnebohoda preko srečevanj z vstalim Jezusom.

Ko se je Jezus dvigal v nebo, je blagoslavljal apostole. Kolikokrat so videli podoben prizor. Potem ko je veliki duhovnik opravil daritve, je prišel iz templja pred množico in je blagoslovil ljudstvo. Jezusova daritev je končana. On je tisti veliki duhovnik, ki je enkrat za vselej stopil v svetišče s tem, da je daroval sam sebe (prim. Heb 7,27).

Tudi pri oblaku, ki je Jezusa zastrl pogledom učencev, si ne smemo predstavljati vremenskega pojava. Ko je Mojzes zgradil shodni šotor, »je oblak prekril shodni šotor in Gospodovo veličastvo je napolnilo prebivališče« (2 Mz 40,34). Ko je bil Jezus s tremi učenci na gori, »se je naredil oblak in jih obsenčil … iz oblaka se je zaslišal glas, ki je govoril: ‘Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!’« (Lk 9,34-35). Lahko bi rekli, da je oblak slaboten poskus, kako predstaviti to, kar je nepredstavljivo, kako približati to, kar je nevidno. Gre za Božjo bližino. V templju in na gori oblak prestavlja Božjo bližino. In tudi pri vnebohodu oblak predstavlja, kako se je Jezus vrnil v Očetovo hišo.

Apostoli pa so strme gledali za Jezusom, ki jim je izginil izpred oči. Strmeli so v prazno. To strmenje sta prekinila dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: »Možje, Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.« Opozorila sta apostole, da Jezus ni nekje zgoraj, v nekakšni od življenja odmaknjeni poduhovljenosti, ampak ga moramo poiskati spodaj, v Jeruzalemu; Jezusa, ki se je dvignil v nebo, moramo sedaj iskati med ljudmi, v njihovih življenjih in njihovih zgodbah. Nič več v templju: »zagrinjalo« se je pretrgalo – ves svet je sedaj Božja hiša.

Ta končni dogodek vnebohoda nas opozarja na dve skušnjavi, ki stalno prežita na verne: da bi se zaprli v zakristije in da bi v samozadovoljnem premišljevanju bežali pred resničnostjo. Priznati moramo, da nas tudi svet večkrat skuša prepričati, da je to naše mesto, da je to naš način krščanskega delovanja.

Ne smemo nasesti ne svoji lagodnosti in ne prepričevanju sveta. Jezus nam je namreč naročil: vi »boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do kraja zemlje.« Jeruzalem, Judeja, Samarija, Ljubljana, Maribor, Celje, Koper – ves svet je kraj našega pričevanja.

Naj praznovanje Gospodovega vnebohoda naravna vaše korake na kraje pričevanja o njegovi smrti in vstajenju. In z vami naj bo blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.