Spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Čas po veliki noči je vstali Jezus Kristus namenil prebujanju in utrjevanju vere v svojih učencih, ki jih je s tem pripravljal na čas, ko se bo vrnil k Očetu, oni pa bodo poslani po vsem svetu, da bi evangelij oznanili vsemu stvarstvu.

Zato tudi Božja beseda šeste velikonočne nedelje, zadnje nedelje pred Jezusovim vnebohodom, spregovori o drugačni povezanosti med Jezusom in njegovimi učenci, kot so je bili vajeni v času njegovega zemeljskega bivanja in javnega delovanja.

Še vedno smo v dvorani zadnje večerje, v tistem prelomnem času, ko so Jezus in učenci puščali za sabo leta, v katerih so doživljali občudovanje in nasprotovanje, in stopali v čas dopolnitve, v katerem je Jezus pokazal ljubezen do konca, učenci pa so spoznali, da velikodušnosti v besedah ne potrjujejo vedno tudi dejanja. Tako so se učili ponižnosti in stvarnega pogleda nase – lahko bi rekli, da so se učili Jezusu priznati, kot je to storil Peter: »Gospod, ti vse veš.«

Evangeljski odlomek se začne z Jezusovo besedo: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,23). Jezus s to mislijo odgovarja na vprašanje Juda, ne Iškarijota: »Gospod, kaj se je zgodilo, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?« (Jn 14,22).

To vprašanje je mučilo tako Jezusove učence kakor tudi njegove sorodnike. Zakaj vendar Jezus ne pokaže, kdo je in s kakšnimi močmi je obdarjen. Nekega dne so mu rekli: »Odidi od tod in pojdi v Judejo, da bodo tudi tvoji učenci videli tvoja dela, ki jih opravljaš. Nihče namreč ne deluje na skrivnem, če hoče sam biti znan. Če delaš take reči, se pokaži svetu!« (Jn 7,3-4).

Na te dvome in to negotovost je Jezus odgovoril: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« Jezus se skupaj z Očetom noče razodevati s čudeži, ampak s svojo in Očetovo nedoumljivo bližino, s katero bo obdaril svoje učence.

Pri tem moramo biti pozorni, da te bližine ne razumemo materialno, zato moramo pomisliti še na drugi stavek, ki ga je Jezus izgovoril med zadnjo večerjo. Ko je odgovarjal apostolu Filipu, je rekel: »Oče, ki prebiva v meni, opravlja svoja dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni; če pa ne, verujte zaradi del samih« (Jn 14,10-11).

Kot dokaz svoje edinosti z Očetom Jezus navaja dela, ki jih opravlja. In pri tem ne misli na čudeže, kakor bi morda pomislili mi. Jezus se nikoli ne sklicuje na čudeže, da bi pokazal, da je eno z Očetom. Sklicuje se na vse, kar dela.

Njegova dejanja so vedno dela ljubezni, samo dela ljubezni. Po njih hoče osvoboditi človeka vseh sužnosti, ki jim je podvržen: sužnosti greha, bolezni, vraževerja, verske in družbene diskriminacije. Kako močno iz teh besed zveni Jezusova trditev: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Ali kakor je pozneje ugotovil apostol Pavel v pismu Galačanom: »Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti« (5,1).

Kaj torej pomeni, da Jezus in Oče prebivata v nas? V ozadju je poslušanje Jezusove besede. »Kdor me ljubi, se bo držal moje besede.« Ne gre zgolj za poslušanje, kakor poslušamo večino besed, ki nas vsak dan obdajajo. Pravzaprav večino, veliko večino teh besed sploh ne slišimo. So nekakšno zvočno ozadje našega delovanja, včasih tudi razmišljanja; in ostajajo ozadje – ne vstopijo v nas, ne spustimo jih blizu in se nas ne dotaknejo.

Jezusove besede pa se moramo držati. To pomeni, da z Jezusovo besedo vzpostavimo dejaven odnos. Vstopi v naše življenje in ga začne oblikovati. In mi dovolimo in celo prosimo, da bi njegova beseda v nas delovala ali bolje, da bi mi delovali iz njegove besede. Kdor me ljubi, je rekel Jezus. Za to gre. V ljubezni drugemu dovolimo, da nas spreminja in ljubezen sama nas spreminja, nas oblikuje po drugem. Kakor osvobajata Jezus in Oče, začne tudi tisti, ki ju je sprejel in se jima pustil oblikovati, osvobajati svoje brate in sestre. Zato ni težko prepoznati, če sta in kdaj sta v nekem človeku navzoča in delujeta Jezus in Oče.

Potem pa Jezus napove čas, ko ga ne bo več med učenci. V tistem času jim bo Oče poslal Svetega Duha, Tolažnika, ki jih bo učil vsega in spomnil vsega, kar jim je sam povedal.

Najprej jih bo Sveti Duh učil. Jezus je sicer povedal vse. Ničesar ni izpustil. Kljub temu pa je potrebno, da Sveti Duh uči in da učenci sprejmejo, da jih uči. Jezus ni mogel razložiti vseh posledic in konkretne uporabe svojega sporočila. Vedel je, da se bodo v zgodovini Cerkve pojavljale vedno nove razmere, postavljala vedno nova in zelo zapletena vprašanja. Nobenega smisla ne bi imelo, da bi učencem razlagal vprašanja, s katerimi se Cerkev sooča danes na področju bioetike, medverskega dialoga, zahtevnih moralnih vprašanj. Zagotavlja pa jim, da bodo na vprašanja in na probleme vedno našli odgovore, ki bodo v skladu z njegovim učenjem, če bodo znali poslušati njegovo besedo in če bodo sledili vzgibom Svetega Duha, ki je v njih. Duh jih bo učil vsega, kar je povedal.

Seveda pa je to poučevanje Svetega Duha zelo drugačno kot pouk profesorja v šoli, ki razlaga snov. Sveti Duh je notranji učitelj. Postane notranji vzgib, ki nas nezadržno vabi v pravo smer, nas spodbuja k dobremu in nas vodi k odločanju v skladu z evangelijem.

Druga naloga Svetega Duha pa je spominjanje. Zakaj je to pomembno? Odgovor bi lahko vsak izmed našel v svojem življenju, v svojih odločitvah, v poteh, po katerih hodi. Veliko je namreč Jezusovih besed, ki so smo jih slišali, ki smo jih morda znali na pamet, pa smo jih umaknili nekam v ozadje in smo nanje pozabili. Včasih tudi zaradi tega, ker so te Jezusove besede tako drugačne od besed, ki so všečne današnjemu svetu – pogosto so mu odkrito nasprotne. Mi pa se težko odločamo za vztrajanje proti toku, težko ohranjamo evangeljsko drugačnost od okolice – lažje se je pomešati med večino. In takrat nas mora Sveti Duh spomniti, da nismo rojeni in odrešeni, da bi živeli ujeti v mreže sveta, ampak je pred nami obljuba večnosti. »Za svobodo nas je osvobodil Kristus.«

Končno pa Jezus svojim kot dediščino zapušča tudi mir. »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet« (Jn 14,27). Glede na razmere v svetu, svet miru sploh ne more dati, ker ga nima. Svet je sposoben vzpostaviti samo premirje med dvema spopadoma, med dvema vojnama. Žal je stalnica tega sveta vojna, ne mir. In to kljub temu, da papeži stalno ponavljajo, da je vojna poraz vseh. Da nihče nič ne pridobi, ampak vsi izgubijo. Največ pa izgubijo nedolžni, nemočni ter mame in očetje, ki morajo pokopavati svoje sinove.

Jezusov mir pa uresničuje takrat, ko se med ljudmi stkejo novi odnosi, ko željo po tekmovalnosti, po gospodovanju in po biti v ospredju zamenja pripravljenost služiti, po nesebični ljubezni do najbolj zapostavljenih. V krščanskih družinah in drugih skupnostih bi morali vsi vedno znova odkrivati znamenja miru, ki ga daje Kristus.

Naj bo tudi današnja nedelja korak naprej v ljubezni do Jezusa, ki se izraža v izpolnjevanju njegove besede. Nad vašim prizadevanjem naj bo obilje blagoslova Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.