Spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Čeprav smo v času po veliki noči, v katerem je Jezus v učencih utrjeval vero v svoje vstajenje in jih pripravljal na prevzem poslanstva, ki jim ga je zaupal, nas evangelijski odlomek pete velikonočne nedelje vrne v čas tik pred veliko nočjo. Evangelist Janez opisuje dogajanje takoj po tem, ko je Juda odšel iz dvorane zadnje večerje in je Jezus ostal z enajsterimi učenci.

To je bil trenutek, ki je bil neverjetno zgoščen. In ravno v tej zgoščenosti praznovanja in globoke medsebojne bližine, hkrati pa tudi bolečine, poslavljanja in brezizhodnosti začne Jezus govoriti o poveličanju: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj« (Jn 13,31-32).

Kdor ne ve vnaprej, kako so potekali dogodki, bi ob teh Jezusovih besedah lahko pomislil, da bo Bog vse presenetil z čudežem; da bo s dokazal svojo moč s ponižanjem svojih sovražnikov.

Vendar se ni zgodilo nič podobnega: Jezus je poveličan, ker je Juda odšel in se napotil k velikim duhovnikom, da bi se z njimi dogovoril, kako prijeti Učenika. Dogaja se nekaj, kar je za ljudi nezaslišano, pohujšljivo in nepredstavljivo: v Jezusu, ki gre proti svojemu trpljenju in smrti, v Jezusu, ki se izroča v roke svojih rabljev, ki ga bodo pribili na križ, se bo razodelo Božje veličastvo.

Nekaj dni prej je Jezus pojasnil, v čem je njegovo poveličanje: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,23-24). Poveličanje, ki ga čaka, je trenutek, v katerem bo dal svoje življenje in razodel svetu, kolikšna je Božja ljubezen do človeka. In to je edino poveličanje, ki ga obljublja tudi svojim učencem.

Pri tem razmišljanju se nam lahko zgodi, da začnemo gledati na križ kot sredstvo Jezusovega poveličanja in hkrati tudi kot sredstvo razodetja Božje slave. Zato moramo na Kalvarijo gledati v celoti. Tam so bili postavljeni trije križi in na teh križih so viseli trije možje; vsi trije obsojeni na smrt, na strahotno in sramotno smrt: »Preklet je vsak, kdor visi na lesu,« je apostol Pavel pisal Galačanom (Gal 3,13).

Vsak trpin, ki je visel na Kalvariji, pa je bil trpin sam zase in usoda vsakega je bila zelo drugačna od usode drugega. Ko so mrtve sneli s križev, so v nebo štrleli trije križi – najbrž zelo enaki med seboj. Jezusov je bil gotovo čisto podoben ostalima dvema, pa vendar tako zelo drugačen. Na njem je bil poveličan Božji Sin in v njem je bil poveličan Bog.

Ne gre samo za križ, za trpljenje in za umiranje na njem. Gre za celotno držo tistega, v katerem se poveličuje Bog. In Božje poveličanje ni samo v daritvi, ampak je v ljubezni, ki jo je Jezus izkazal svojim, ki so bili na svetu – in to je ljubezen do konca.

Ko se oziramo na Kalvarijo in na trpljenje na njej, se moramo varovati pasti, da je Oče zahteval smrt Sina v zadoščenje za grehe, s katerimi ga žalimo ljudje. Odrešenje ni nekakšna pogodba, v kateri se izenačijo vložki ene in druge strani. Na eni strani naši grehi, ki ranijo Očetovo dostojanstvo, na drugi strani pa življenje njegovega Sina, ki s svojo daritvijo »poravna« naš dolg do Očeta.

Pri odrešenju gre za ljubezen. Nikoli ne smemo pozabiti, da je Bog tako ljubil svet, »da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,16-17). Ta Sin pa nam je sam zagotovil, da je prišel, »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Velikokrat in globoko bomo morali premišljevati te evangeljske stavke, da se nam bo začela odstirati skrivnost in veličina Očetove in Jezusove skrbi in ljubezni do človeka.

V tem duhu se moramo vedno spomniti Jezusovih besed s križa. V vseh treh urah ni iz njegovih ust prišla nobena senca obtožbe ali celo obsodbe. Ne! Nasprotno: s križa je Jezus zmolil najlepšo prošnjo, ki nas mora vedno znova spraviti v začudenje in hvaležnost: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Te Jezusove besede so zazvenele v besnenje množice, ki je pričakovala in zahtevala njegovo smrt. Te Jezusove besede morajo do konca časa odmevati v srcu vsakega kristjana, vsakega Jezusovega učenca, ki jih mora tudi sam ponavljati ob vsem, kar se dogaja na svetu. Kajti ravno ta drža prelomi začarani krog zla. Božji odgovor na zlo sveta, Božji odgovor na grehe človeštva, tiste v preteklosti in tiste, ki izhajajo iz naših odločitev, besed in dejanj, je odpuščanje, v katerem se razodeva in potrjuje ljubezen do konca. To je ljubezen do konca – ljubezen, ki odpušča, ko bi se nam zdelo bolj logično, da bi odgovorili z vso silo in močjo na zlo in greh, ki se iz človeštva dviga proti človeku in proti Bogu. In ta ljubezen do konca je tisto poveličanje, o katerem govori Jezus v dvorani zadnje večerje. V tej ljubezni do konca je poveličan Sin in je poveličan tudi Oče.

Potem pa v evangeljskem odlomku zazveni Jezusova nova zapoved: »Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj« (Jn 13,34). Nič več ne govori kot Gospod in Učenik, ki nagovarja svoje učence in brate. Sedaj jih nagovarja kot otroke, ki jim v dediščino izroča edino resnično vrednoto, ki preživi čas in premaga vse zlo tega sveta. Izroča jim ljubezen. Ne več po merilih sveta in tudi po človeških merilih ne. Merilo te ljubezni nisem jaz sam – to bi bila vsem tako dobro poznana sebičnost. In merilo te ljubezni tudi niso drugi – ostajali bi ujeti znotraj svojih omejenosti. Ne. Merilo te ljubezni je on sam, mera te ljubezni je njegova ljubezen, ki je, kot smo slišali, ljubezen do konca.

V človekovem srcu se samo po sebi pojavi vprašanje: »Jezus, ali misliš, da je to sploh mogoče. Da bi jaz lahko ljubil do konca, da bi jaz lahko ljubil tako, kakor ljubiš ti, ko me vendar tolikokrat razjezi že beseda ali način, kako je izgovorjena, ko se mi že ob neprimerni kretnji ali dejanju bližnjega pojavijo v srcu maščevalne misli, kako naj jaz v tej ujetosti v svojo majhnost in ogroženost ljubim tako, kakor ljubiš ti – do konca.

V teh dvomih nad sabo in nad svojimi sposobnostmi, ki prihajajo bolj od Skušnjavca, ki nas hoče odvrniti od zveste hoje za Jezusom, moramo uho svoje notranjosti odpreti za Jezusovo besedo: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20).

Ljubezen do konca, ki jo živimo iz Jezusa in njegove navzočnosti med nami, bo, kakor zagotavlja Jezus, razpoznavno znamenje Jezusovih učencev. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35). Jezusovega učenca ne prepoznamo po članski izkaznici ali po obleki; Jezusovega učenca prepoznamo po ljubezni, ki jo živi v odnosu z brati in sestrami. Iskalec Boga je priznal: »Ne skrbijo me resnice v Svetem pismu, ki jih ne razumem, temveč resnice, ki so tako jasne in razvidne, a jih ne živim.« Nemška pisateljica Luise Rinser pa je zapisala: »V človeškem življenju je samo ena krivda: to je pomanjkanje ljubezni.«

Naj bo današnja nedelja prva v preostanku mojega življenja, ko bom zavestno stopal z Jezusom, ki je z menoj vse dni, in iz njegove bližine zajemal ljubezen, s katero bom tudi jaz mogel ljubiti do konca. Naj bo tudi v mojem življenju in predvsem moji ljubezni poveličano Očetovo in Jezusovo ime. Naj vas v tej hoji z Jezusom spremlja blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.