V študijskem delu srečanja je sodnik mag. Franc Šenk SDB predstavil letošnji nagovor papeža Leona XIV. Rimski roti. Papež pogosto v govorih omenja mir kot ključni element, tako naj bi tudi mi bili na poseben način »ustvarjalci miru«. Izpostavil je ekleziološko-pastoralno razsežnost obravnavanja zakonskih ničnostih zadev. Služenje resnici naj bo izraz pastoralne ljubezni.

Odločilno je bilo to, da so tudi v svoji žalosti, v svojem obupu, v svojem begu ostali povezani z Jezusom. Za jim so žalovali, njegova smrt jih je spravljala v obup, na begu so se pogovarjali o njem. Marija Magdalena je šla k njemu, čeprav mrtvemu, da bi mu pripovedovala, kako ji je hudo. Učenca na poti v Emavs sta premlevala dogodke, ki so se zgodili v Jeruzalemu in so ju pognali v beg. In vse je bilo povezano z Jezusom. Učenci so trepetali pred tistimi, ki so obsodili Jezusa, saj so vedeli, da so jih videvali v njegovi družbi.

Najtesnejšo vez z Jezusom smo sklenili takrat, ko smo bili krščeni. Nocoj se zahvaljujemo za dar krsta in s tem Božjega življenja, ki od takrat naprej žubori v nas. Obnovili bomo krstne obljube in poživili svojo povezanost s Kristusom, ki nam prinaša luč in življenje.

Za veliko noč Vam voščim, da vse senčno in temačno razgrnete pred Božji pogled,

odprete za Njegovo tolažbo in pripravite na luč njegovega in svojega vstajenja v njem.

Bog je večji od vseh zemeljskih temin. Blagoslovljeno veliko noč, v kateri sveti dan brez zatona.

Bratje in sestre, zahvalimo se za svojo vero v Jezusa Kristusa, Odrešenika. Brez vere ne bi mogli sprejeti križa. Kajti, kdo pa se ne boji križa, trpljenja, preizkušenj, strahu, ponižanja, greha, negotovosti, bolečin in končno smrti. V veri v Jezusa, Križanega in Vstalega pa to zmoremo sprejeti in počastiti križ, kot znamenje odrešenja, kot znamenje zmage in večnega življenja. Tudi danes ga bomo počastili in se zahvalili Gospodu za vero, za njegovo daritev in za obljubljeni raj.

Na misel mi prihaja gesta, ki nas nagovarja v zelo intenzivnih človeških odnosih. Ko mama ali oče poklekneta pred svojega otroka, da mu pomagata zavezati čevlje – močna ljubezen do tega malega bitja, ki se v tej gesti uči, kdo je in kako je ljubljen. Še bolj pa, ko zaročenec poklekne pred zaročenko in jo prosi za roko. S tem ji hoče ne povedati, ampak pokazati, kako močna je njegova ljubezen in na kakšno mesto jo  ta ljubezen postavlja v njegovem življenju. Ko ljubezen ni zaigrana, ampak je pristna in čista, je na kolenih. Kdaj nas je ljubezen zadnjič spravila na kolena?

Dragi duhovniki, potrebujemo drug drugega. Potrebujemo talente, s katerimi je Bog obdaril vsakega posebej, potrebujemo vero drug drugega, potrebujemo pobožnost drug drugega, potrebujemo molitev drug drugega; potrebujemo pa tudi besedo drug drugega, potrebujemo pozornost drug drugega, potrebujemo spodbudo drug drugega, potrebujemo tudi opomin drug drugega. Drug brez drugega temu svetu in Božjemu ljudstvu, h kateremu smo poslani, ne moremo pokazati, kaj v resnici pomeni biti duhovnik in kakšen je v resnici duhovnik Jezusa Kristusa.

V mesec april smo vstopili sredi velikega tedna, ko bomo, preko velikega četrtka, petka in sobote prišli do velikonočnega slavja vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Konec meseca pa obhajamo še dva praznika in sicer praznik sv. Marka, evangelista, v soboto, 25. aprila in sv. Katarine Sienske, sozavetnice Evrope, v sredo, 29. aprila. 

Seznam bogoslužij, ki jih bodo vodili ljubljanski škofje med velikonočnimi prazniki

Skrb za uboge je zato tisto vezivo, ki evangeliju daje verodostojnost – nič več ni govorjenje lepih besed in obljubljane boljše prihodnosti v neki nedosegljivi večnosti, ampak postane konkretno dejanje za konkretnega človeka.