Dragi bratje in sestre. Zahvaljujem se vam, da ste prišli k maši zadušnici za pokojnega prelata Stanislava Zidarja. Kristjani sprejemamo ljudi v svoje krščansko občestvo in jih vse življenje spremljamo in podpiramo s spoštovanjem in molitvijo drug za drugega. Ta povezanost krščanskega občestva, povezanost Cerkve s svojimi člani se nikoli ne prekine. Celo smrt ne more pretrgati skrbi cerkvenega občestva za tiste, ki so svojo vero živeli v tem občestvu in so s smrtjo stopili na pot neposrednega gledanja Boga. Še vedno se jih spominja v svojih molitvah, prosi zanje Božjega usmiljenja in daruje zanje najsvetejšo daritev, s katero je Jezus Kristus odrešil človeštvo.

Maša zadušnica je prva med temi daritvami, s katerimi želimo kristjani pospremiti tiste, ki so odšli od nas, da bi jih v njihovem srečanju z Božjo sodbo podpirali Sinova daritev in molitve tistih, ki verujejo v neizmerno moč ljubezni, iz katere izvirajo naše molitve in mašne daritve za pokojne.

Pokojni gospod Stanislav Zidar je bil rojen 6. avgusta leta 1942 v vasi Sušje v župniji Ribnica. Oče je bil Anton, mama pa Ljudmila, rojena Klun. Pokojni gospod Stanislav očeta pravzaprav ni nikoli poznal, čeprav mu je oče v resnici dal ime. Vedno je namreč govoril, da mora biti drugemu sinu ime Stanko. Ko je mama Ljudmila rojevala tega sina, je bil praznik Jezusove spremenitve na gori, očeta pa so Italijani istega dne skupaj z drugimi očeti in fanti odpeljali v koncentracijsko taborišče na Rab. Po devetih mesecih je prišel domov, vendar se je pridružil domobrancem, tako da ga ni bilo skoraj nič doma. Umrl pa je med tisoči drugih v Kočevskem Rogu. Zato Stanko, ki mu ob očetovi smrti še ni bil star tri leta, očeta nikoli ni zares spoznal. Nanj ni imel nobenega spomina.

V nižje razrede osnovne šole je hodil v domači vasi v Sušju, potem je nadaljeval v Ribnici, višjo gimnazijo pa je obiskoval na Gimnaziji v Kočevju. Za vpis v višjo gimnazijo je bilo treba opraviti poseben izpit na koncu nižje gimnazije, ki je bil po njegovih besedah zahtevnejši od mature.

Po maturi, ki jo je opravil leta 1961, se je bilo treba odločiti za poklic. P. Ildefonz, frančiškan pri Novi Štifti, kjer je Stanko velikokrat ministriral, mu je nekoč rekel: »Ti boš šel pa k nam.« Stanko pa mu je odločno odvrnil: »Ne, gospod pater, jaz pa ne bom duhovnik.«

Zato se je odločil za študij na Tekstilni fakulteti v Ljubljani. S skupino študentov je šel v Maribor na prakso. Tam je klic duhovništvo začel vedno bolj jasno doživljati. Dokončni da Bogu pa je rekel na grobu Antona Martina Slomška.

Tako je leta 1964 prosil za vstop v ljubljansko bogoslovje in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Kot vse fante v tistem času je tudi njega čakala vojaščina, ki jo je opravil v letih 1965 – 1966 v Vinkovcih in Našicah. Študij teologije je zaključil z diplomo na Teološki fakulteti, že leto dni prej, leta 1970 pa je bil na praznik apostolov Petra in Pavla posvečen v duhovnika.

Kot študent šestega letnika je bil poslan na Ljubljanske Žale, kjer je skupaj s sošolcem Tomažem Nagodetom pod modrim vodstvom župnika Antona Rojca nabiral znanje in izkušnje za duhovniško delo med ljudmi. To je bilo tudi občestvo, v katerem je vzljubil lepoto bogoslužja.

Prvo kaplansko mesto je bilo na Gorenjskem, v Naklem; ne več kot eno leto, saj se je moral župnik, ki je bil hkrati tudi profesor, v polnosti posvetiti profesorskim dolžnostim, gospod Zidar pa je leta 1972 postal najprej upravitelj župnije in potem leta 1975 župnik župnije Naklo – kot kaplan in župnik je bil v tej župniji šestnajst let.

Leta 1987 je bil prestavljen za župnika v Kranj. Istega leta je postal tudi dekan kranjske dekanije za pet let, potem pa so se dekanska imenovanja ponavljala in je bil dekan te dekanije dvajset let svojega župniškega služenja v Kranju, kjer je bil do leta 2012, ko bil imenovan za duhovnega pomočnika v Cerkljah na Gorenjskem z bivanjem župnišču v Lahovčah.

Pokojni prelat Stanislav Zidar je bil velik delavec v Gospodovem vinogradu. Veliko veselje mu je bilo med ljudmi in ni zamudil nobene priložnosti, da je ljudem spregovoril o Bogu, da jih je spodbujal pri pevskih vajah in jim približal vsebino bogoslužnega leta.

Sposobnosti in delavnost sta mu nalagali vedno nove službe. Bil je Član Škofijskega pastoralnega sveta in v njem voditelj Odbora za župnijski pastoralni svet pri Škofijskem pastoralnem svetu od leta 2001 do 2005 in potem še do leta 2010, ko je bil tudi koordinator za dekanijske pastoralne svete. Od leta 2003 do leta 2008 je bil član Duhovniškega sveta ljubljanske nadškofije in v istem obdobju tudi član Zbora svetovalcev ljubljanske nadškofije. Leta 2010 je bil imenovan za predsednika Nadzornega odbora Bogoslovnega semenišča. To službe je vršil do odpovedi zaradi bolezni leta 2017.

Od pokojnega prelata Stanislava Zidarja se poslavljamo v velikonočnem času, ko Božja beseda, ki jo poslušamo pri sveti maši, prebuja in utrjuje našo vero v Kristusovo vstajenje in s tem tudi v naše vstajenje. »Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15,14). Vera pokojnega duhovnika Stanislava je bila močna in trdna, zato je bilo takšno tudi njegovo oznanjevanje, ki ga je podpiralo in potrjevalo njegovo življenje. Življenje in oznanilo sta bila pri njem eno. To je pomemben zgled za vse nas, duhovnike, pa tudi za vsakega kristjana, ki je poklican, da v sedanjem svetu in v družbenem okolju, v katerega smo postavljeni, s svojim življenjem pričujemo za Kristusa. Tudi v našem primeru morata biti vera in oznanilo eno.

Ob močni veri v Boga in v iskrenem pastoralnem prizadevanju, da bi ljudem, ki so mu bili zaupani, odpiral pot do Boga in do povezanosti z njim, pa je bil tudi neutruden in iznajdljiv v skrbi za gospodarsko stanje župnij, ki so mu bile izročene v varstvo. Zelo veliko skrbi in prizadevanj mu je vzela denacionalizacija, ki je bila v Kranju posebej zapletena, saj je bilo župniji odvzetega veliko premoženja in je bilo pastoralno delo skrčeno na skoraj nemogoče prostore, pa tudi prostori za bivanje so bili zelo, zelo omejeni. Kljub temu mu je uspelo, da je župnija v denacionalizacijskih postopkih lastnino dobila nazaj.

V času njegove skrbi za kranjsko župnijo je poskrbel tudi za ustanovitev nove župnije in sicer župnije Kranj – Zlato polje. Čeprav je od nekaterih ljudi slišal zelo odločne izjave, da tam nikoli in nikdar ne bo cerkve, je danes, po njegovih besedah skoraj po čudežu, nova, živahna župnija in tudi nova cerkev, v kateri se zbira občestvo te župnije. Previdnostno Božje delovanje, ki ga je napovedal Jezus: »Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen« (Jn 6,35).

Naj pokažem še eno potezo našega pokojnega duhovnika Stanislava. V današnjem evangeliju smo slišali Jezusa, ki pravi: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikakor ne bom zavrgel« (Jn 6,37). Kot Kristusov duhovnik tudi pokojni Stanislav ni nikogar izključeval iz svojega duhovniškega delovanja. Če nič drugega, je vsakemu namenil prijazen pozdrav in na ta način pridobival srca Kranjčanov, tudi tistih od Cerkve oddaljenih.

Prav zaradi tega so bili ljudje z njim globoko povezani. V njih je pustil pečat. Na tem mestu bi se rad zahvalil vsakemu, ki je pokojnemu duhovniku storil kaj dobrega in bil do njega prijazen. Posebej se hočem zahvaliti gospe Ivanki, ki je desetletja spoštljivo in prijazno skrbela za njegovo gospodinjstvo. Gospa Ivanka, hvala za to prijazno pozornost in obenem vam izrekam iskrene sožalje. Sožalje tudi vsem drugim, posebej bratu in sorodnikom pokojnega duhovnika Stanislava.

Kaj bi lahko bilo njegovo sporočilo za nas in naš čas? Globoko bolečino je doživljal zaradi razdeljenosti v našem narodu. Cerkev v ta prostor prinaša sporočilo vstajenja in sprave. Prepričan je bil, da bodo ljudje spoznali, da duhovniki prinašamo upanje. Dobesedno je dejal: »Obstali bomo zaradi Jezusa. Pokažimo, da smo Božji otroci, da smo kristjani.«

Pri Novi Štifti in povsod drugje je bila njegova priljubljena pesem: »Veš, o Marija, moje veselje.« In vedno ga je spremljala misel: Po Mariji k Jezusu. Mati Marija, prosimo te, da ga pospremiš na tej poti čudovitega srečanja, da bo užival popolno veselje.

Gospod prelat, počivajte v miru.