Veliki kancler Teološke fakultete nadškof msgr. Stanislav Zore OFM je v ponedeljek 6.3. v stolnici daroval sveto mašo, s katero se je začela Tomaževa proslava 2017. Pri sveti daritvi so se spomnili nedavno preminulega profesorja in bivšega dekana fakultete dr. Marijana Smolika, zbrane profesorje, bivše in sedanje študente, posebej pa diplomante fakultete pa je nadškof nagovoril z besedami, ki jih objavljamo v celoti. Slovesnost se je nadaljevala s slavnostno akademijo in podelitvijo diplom v Unionski dvorani. Diplomante in diplomantke pa je čakal še sprejem nadškofa Zoreta na nadškofiji.
Zvočni posnetek nagovora najdete na spletni strani Radia Vatikan.
Foto: p. Ivan Rampre DJ
Spoštovani gospod dekan in vsi dragi duhovniki, drage profesorice, profesorji in uslužbenci Teološke fakultete, drage študentke in študenti, dragi diakoni in bogoslovci, drage sestre redovnice bratje redovniki, dragi bratje in sestre.
Tomaževa proslava je za nas vsako leto znova priložnost, da se Bogu zahvalimo za Teološko fakulteto, ki v naši Cerkvi in v našem narodu po svojih predhodnikih že skoraj 400 let goji sveto znanost, pripravlja duhovniške kandidate na njihovo službo Bogu in ljudem, poleg tega pa v zadnjem času teološko izobrazbo nudi tudi številnim laikom in tako s svojim delovanjem plemeniti našo duhovno dediščino. Na prav poseben način pa se lahko danes spomnimo in se Bogu zahvalimo za pokojnega profesorja in dekana Teološke fakultete, gospoda Marjana Smolika, ki je 15. januarja letos začel obhajati nebeško liturgijo, pa tudi za vse druge, ki so bili povezani z našo fakulteto in so se preselili v večnost.
Naša hvaležnost Bogu za Teološko fakulteto raste iz spoznanja, da Bog skozi vso zgodovino odrešenja spremlja svoje ljudstvo in ga usposablja za vreden odgovor na poslanstvo, ki mu ga zaupa. Pomislimo samo, kako je na poslanstvo voditelja izvoljenega ljudstva iz dežele sužnosti v izvoljeno deželo pripravil Mojzesa, kako je za kralja nad Izraelom vzgajal Davida, kako je skozi trideset let skritega življenja v Nazaretu na Mesijansko poslanstvo pripravljal svojega edinorojenega Sina. Tako Bog po delovanju Teološke fakultete usposablja naše bogoslovce, da bodo pripravljeni na izzive, ki jih pred duhovnika postavlja današnji človek s svojimi problemi. Po delovanju Teološke fakultete pripravlja laike na nastop na različnih področjih življenja naše družbe, ki toliko bolj potrebuje vrednote, kolikor bolj se zanje ne meni in jih celo zanika.
Ob pripravi na današnje praznovanje sem naletel na nekaj misli, pravzaprav na odstavek iz knjige – iz pogovora zaslužnega papeža Benedikta, ki ga je z njim opravil Peter Seewald. Ko sta se sprehajala skozi čase njegovega profesorskega delovanja, sta se dotaknila tudi zelo globokega prijateljstva s švicarskim teologom Hansom Ursom von Balthasarjem. Papež Benedikt je povedal, da se je z njim srečal, ko so ga prosili za oceno Balthasarjevih knjig Verbum caro in Sponsa verbi. Da bi ju pravilno ocenil, ju je moral temeljito prebrati. In nadaljuje dobesedno: »Tedaj je von Balthasar zame postal pojem. Tu je bila navzoča teologija cerkvenih očetov, duhovno pojmovanje teologije, ki je zares zasnovana iz vere in premišljevanja, ki gre v globino in je prav s tem vedno tudi nova. Ne kakšna akademska snov, s katero navsezadnje nimaš kaj početi. Tu je namreč sinteza učenosti, resnične profesionalnosti in duhovne globine. S tem me je pridobil zase. Odslej sva bila povezana drug z drugim« (Zadnji pogovori, 155).
V nekaj stavkih nam zaslužni papež razgrne, v čem je moč teologije. Zajemati mora iz vedno žuborečih izvirov cerkvenih očetov, obenem pa mora biti zasnovana iz vere in premišljevanja. Istočasno pove tudi, kakšen naj bi bil teolog: učen, profesionalen in duhovno globok. Moral bi biti nekdo, ki resnično ljubi svoj predmet in mu posveča vse svoje sposobnosti. Moral bi biti človek akademske širine, po drugi strani pa ne oblikovalec nekakšne akademske snovi, ki je namenjena sama sebi. Zato mora biti globok, človek duha in človek globoke in pristne vere. To velja tako za profesorje kot študente. Da bi nekdo dejansko bil teolog, mora biti človek duha in človek globoke in pristne vere.
Samo na ta način njegovo teološko delovanje raste iz temeljnega odnosa z Bogom, ki določa, osvetljuje in usmerja vse njegovo iskanje, raziskovanje in ustvarjanje. Če teologija preneha biti ubesedovanje odnosa z Bogom, umre in se začne ukvarjati sama s sabo. Takšna pa seveda ne more nagovarjati ne študentov in ne sveta.
Prav takšno teologijo, ki ubeseduje odnos z Bogom, močno potrebujemo tudi v našem času in v našem narodu. Na nek način potrebujemo teologe, ki bodo iz globoke duhovnosti in pristne vere razločevali to, kar pred nas polaga današnja Božja beseda, predvsem čudovita prilika o poslednji sodbi.
Jezusova beseda nadvse jasno pove, da so stvari, dejanja, odnosi, ki vodijo v življenje in s tem tudi v kraljestvo, ki je pripravljeno od začetka sveta. In po drugi strani so dejanja in drže, ki ne vodijo v življenje, ampak vodijo v smrt. Prilika nas uvaja v spoznanje, da samo odnosi prinašajo življenje. Konkretno Jezus pravi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti. Žejen sem bil in ste mi dali piti. Popotnik sem bil in ste me sprejeli …« Vsi vemo, da ne gre za kos kruha, za požirek vode, za nekaj strehe nad glavo. Gre za človeka. Kruh je dal tisti, ki je opazil lačnega človeka in bil sočuten do njega. Pijačo je dal tisti, ki je opazil žejnega človeka in bil sočuten do njega. Vrata je odprl tisti, ki je opazil utrujenega popotnega človeka in bil sočuten do njega. Razlika med tistimi, ki so šli v življenje, in tistimi, ki so bili pregnani izpred obličja Sina človekovega, ni v premoženju ne v možnostih, ki jih imajo eni in drugi. Razlika je samo v tem, da so prvi dvignili pogled in videli potrebnega človeka, drugi pa so videli samo klošarje, postopače, in druge nebodigatreba in so zapirali shrambe in vodnjake in hiše. Seveda pa so že pred tem zaprli svoja srca.
Za kristjana, posebno za teologa je torej pomembno, da zna dvigniti pogled. Da zna dvigniti pogled nad snov, ki jo obravnava in ga upreti v Boga v molitvi, čudenju, češčenju in zahvaljevanju. In da zna dvigniti pogled nad snov, ki jo obravnava in ga upreti v človeka, v katerem je Bog upodobil samega sebe, človeka, ki mu je Bog namenil vse besede razodetja, človeka, za katerega je na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi tega človeka odrešil, in končno človeka, zaradi katerega je ustanovil Cerkev, da bi po Cerkvi temu človeku vedno znova tekli studenci odrešenja.
Dragi bratje in sestre, polni hvaležnosti prosimo Boga, naj vse ljudi, ki so povezani z našo Teološko fakulteto blagoslavlja, da bodo rodovitni v času, v katerega smo postavljeni. Sveti Tomaž Akvinski, prosi za nas. Amen.
Objavljeno 07. 03. 2017