Dragi bratje duhovniki, dragi sorodniki in prijatelji, dragi bratje in sestre.
Ko se je v soboto zvečer sestra Karmen ob 10.30 poslovila od prof. Marijana Smolika, ga je vprašala: »Kako pa ste kaj, gospod?« In profesor je odvrnil: »Sedaj mi je pa dobro.« S tema besedama se je poslovil s te strani življenja, saj je čez dobro uro in pol že prestopil prag večnosti. Gospod je v hišo svojega Očeta, v kateri je mnogo bivališč, vzel človeka, o katerem je prof. Rafko Valenčič zapisal, da je »duhovnik, teolog, liturgist, zgodovinar, raziskovalec slovenske verske in kulturne preteklosti, knjižničar, prevajalec in urednik, profesor in dekan Teološke fakultete«.
Pokojni gospod Smolik se je rodil 3. septembra 1928 v Dobu pri Domžalah očetu Rupertu in Angeli r. Grčar. Pri krstu so mu 5. septembra dali ime Marijan (po Mariji na mali šmaren), potem pa po očetu še Rupert in po materi Angelik. Sam je bil prepričan, da sta starša na ta način hotela prositi za učinkovito božje varstvo za svojega edinca Marjančka, kot so ga običajno klicali. Oba sta bila učitelja na Koroški Beli, kjer ga je pozneje birmal škof Rožman, ki ga je sprejel še v škofove zavode. Zaradi okupacije je bil tam samo dve leti. Med vojno so vsi trije živeli v rojstni hiši v Dobu pri mamini sestri, teti Frančiški, ki ji je pomagal na polju, obenem pa je zasebno študiral na nemški gimnaziji, kar mu je pomagalo, da je po vojni na klasični gimnaziji v Ljubljani nadoknadil zamujena leta.
Po maturi je tudi sam okusil komunistične zapre, saj je bil najprej zaprt v Kamniku, potem pa so ga poklicali k vojakom in tako je zadnji mesec zapora preživel že kot vojak v Beogradu. Po vojaščini se je najprej vpisal na naravoslovno matematično fakulteto, naslednje leto pa je vstopil v semenišče in se vpisal na Teološko fakulteto, kjer je leta 1957 diplomiral. Že dve leti prej je bil posvečen v duhovnika. Doktorsko disertacijo »Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi od začetka do konca 18. stoletja« je zagovarjal leta 1963. Pot ga je potem vodila v Pariz, na Katoliški inštitut, kjer je naredil magisterij iz liturgike. Njegova ljubezen sta bili tudi matematika in glasba, saj se je že v mladosti naučil igranja klavirja in čela.
Po posvečenju je bil najprej duhovni pomočnik in potem kaplan na Brezovici s področjem v Notranjih Goricah. Po končanem študiju je postal Študijski prefekt v ljubljanskem bogoslovnem semenišču od leta 1965. V istem času je začel tudi predavati liturgiko na Teološki fakulteti, kjer je bil oktobra 1971 izvoljen za dekana, dekanski mandat pa so mu leta 1974 ponovili. V času njegovega dekanovanja je bil zgrajen tudi prizidek k Teološki fakulteti, ki je veliko pripomogel k učinkovitejšemu pedagoškemu delu. Dolga leta je bil eksaminator na kaplanskih in župniških tečajih. Bil je član Umetnostnega sveta ljubljanske nadškofije.
Častni papeški prelat je postal maja 1977. Novembra 2015 se je zaradi slabega zdravja naselil v Duhovniškem domu na Lepem potu. Malo za tem, marca 2016 pa je bila sprejeta tudi odpoved njegovi zadnji službi – knjižničarja Škofijske pastoralne knjižnice.
V berilu iz Pisma Hebrejcem smo slišali, da je vsak veliki duhovnik »v to postavljen, da daruje dari in daritve; zatorej je treba, da ima tudi kaj darovati.« Že s svetim krstom je bil gospod Smolik maziljen za splošno duhovništvo vseh kristjanov, z mašniškim posvečenjem pa je prejel še poslanstvo službenega duhovništva v Kristusovi Cerkvi. Kot takšen je bil poklican darovati dari in daritve.
In kaj je daroval? Najprej je daroval daritev svete maše. Hvaležen je bil semenišču, da je lahko vsak dan maševal sestram in da je ob nedeljah hodil maševat na deželo: dolga leta v Notranje Gorice, nato v Šentvid pri Stični, pa na Žale v Ljubljani in potem dolgo vrsto let v Šinkov Turn v župniji Vodice. Kot mašnik je vsak dan, pri vsaki sveti daritvi skupaj s Kristusovim telesom, ki ga je povzdignil proti nebu in ga pokazal občestvu, daroval tudi del samega sebe, saj duhovnik ne more ostati zunaj besed: To je moje telo, ki se daje za vas. Vedno mora v dajanje, v darovanje vključevati tudi sebe.
Potem je daroval svojo ljubezen do liturgije in svoje znanje s tega področja. Že med študijem v Parizu in seveda po njem se je vneto posvečal prevajanju prvih koncilskih dokumentov, razlag in razprav s tega področja. V desetletjih, ki so sledila, so bili poleg maše in brevirja prenovljeni vsi zakramenti in druge obredne knjige. Delež pokojnega profesorja Smolika je pri tem nezamenljiv, tako da je prenova bogoslužja na Slovenskem nerazdružljivo povezana z njegovim imenom. Vse to je desetletja skušal posredovati bogoslovcem. Prav tem je poleg ljubezni do lepega bogoslužja skušal podariti še ljubezen do knjige. Pravzaprav je svoje življenje preživel v knjižnicah: v semeniški knjižnici, v Knjižnici teološke fakultete in v Nadškofijski pastoralni knjižnici. Mislim, da je ena najbolj značilnih podob, ki se nam zariše pred očmi, kadar pomislimo na gospoda Smolika, vsaj za nas, ki smo ga srečevali kot študentje, njegova drobna postava v delovni halji, pod pazduho pa cela skladovnica knjig, s katerimi je vstopil v predavalnico in nas skušal navdušiti za liturgijo, za knjigo in za znanost. Koliko generacij bogoslovcev v ljubljanskem semenišču je prav po izjemni delavnosti profesorja Smolika redno spoznavalo, kaj je bilo objavljeno v slovenskem in tudi evropskem tisku.
Rad bi omenil še eno področje, na katerem se je daroval pokojni profesor. Če je pri knjigah zbiral, tako da je bilo njegovo delovno in bivanjsko okolje dobesedno zgrajeno iz knjig, pa je pri denarju razdajal. Za najrazličnejše potrebe. Ne da bi vedela levica, kaj dela desnica, je praktično razdal vse svoje dohodke. Sproti. Pravzaprav je živel Gnidovčevo misel, da duhovnik ob smrti ne sme imeti treh stvari: grehov, dolgov in denarja.
Pokojnemu profesorju prelatu Marjanu Smoliku se zahvaljujem za tiho in zvesto služenje Cerkvi v Sloveniji in slovenski znanosti. Kot znanstveniku so se mu zahvalili 3. decembra 2010, ko so mu v Narodni in univerzitetni knjižnici podelili Trubarjevo priznanje, namenjeno »posameznikom ali pravnim osebam, ki pomembno prispevajo k ohranjanju, varovanju in predstavljanju nacionalne pisne kulturne dediščine.«
V zadnjem času so bili profesorjeva prva skrb njegovi zapiski, nekakšni spomini, ki so nastajali že v semenišču in na Teološki fakulteti, potem pa je z delom nadaljeval v sobi v Domu Mane nobiscum, kamor so mu prinesli računalnik. V zadnjih dnevih je spraševal po njih. Ko se je poslovil s tega sveta, teh zapiskov ni vzel s sabo. V božjem spominu so shranjena vsa njegova dela – prečiščena, kakor jih more prečistiti samo ljubezen, ki ljubi do konca, kakor ljubi Bog.
Pokojnega profesorja prosim, naj tudi v večnosti ohranja tisto ljubezen do Cerkve, ki jo je kazal pri vsem svojem delu, in naj v tej ljubezni prosi Gospodarja žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pa tudi vas, ki ste se prišli zahvalit in poslovit od pokojnega profesorja Smolika, prosim, da je misel na njega spodbuda k goreči molitvi za nove duhovne poklice. Vsem domačin in prijateljem izrekam sožalje in obljubljam molitev in spomin ob sveti daritvi.
Dragi gospod profesor, naj vam Gospod nakloni uživanje večne liturgije.
Objavljeno 20. 01. 2017