Včerajšnji referendum, na katerem smo zavrnili zakon, po katerem bi bila pomoč pri samomoru zakonita in celo zaukazana, nas navdaja s hvaležnostjo Jezusu Kristusu, kralju vesoljstva. Včeraj in danes sem večkrat slišal, da Bog deluje tudi v našem času in da njegovo delovanje ostaja zmagovito.

Seveda moramo biti hvaležni tudi vsem tistim, ki so v času referendumske kampanje začeli vedno bolj jasno izpovedovati svoj pogled na življenje. Ne samo na tiste, ki so kot organizatorji nosili glavno breme, ampak tudi na vse ljudi, ki se niso dali utišati, ampak so povedali svoje mnenje in zagovarjali svoje stališče. Vesel sem teh naših kristjanov, pa tudi vseh tistih, ki drugače verujejo ali so morda neverni, vendar ohranjajo živo vrednoto človeka, njegovega dostojanstva in nedotakljivosti njegovega življenja. Vesel sem tudi odločne drže zdravnikov in pravnih strokovnjakov. Njihova stališča so bila trdna in so jih jasno in glasno izrazili. Hvala vsem strokovnjakom, da se je v tem dogajanju ves čas slišal glas stroke.

Vendar želim danes poudariti, da danes ni dan proslavljanja. Dan hvaležnosti je. Vendar je tudi dan odločitve, da naš glas ne bo utihnil. Kar pomeni, da ne bomo nikomur, tudi sebi ne, dovolili, da bi utišal našo vest ali nas prepričal, da bi hodili po lahkih in udobnih poteh. Dosledno se hočemo odločati za to, kar je prav in kar je dobro – za posameznega človeka in za družbo. In vedno hočemo biti odprti za Božje delovanje, da bomo jasno in razločno ločili dobro od hudega.

msgr. Stanislav Zore OFM

ljubljanski nadškof metropolit