Vir: arhiv Radia Ognjišče

Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. V tednu, ki je za nami, smo obhajali praznik rojstva Janeza Krstnika, Jezusovega predhodnika, in se znašli v poletju, ne samo po koledarju, ampak tudi po temperaturah. Otroci in dijaki so zaključili šolsko leto, dobili spričevala in se razveselili počitnic, ki so jih že nekaj tednov nosili v glavah in srcih. Naša država in mi z njo smo v tem tednu praznovali njen 35. rojstni dan – hvaležno, ponosno in zavedajoč se odgovornosti, ki jo imamo do nje in do njenih prebivalcev. Cela vrsta dogodkov, ki skorajda prehitevajo drug drugega in nam ne pustijo časa, da bi o njih premislili, vzpostavili do njih pravi odnos in našli v njih svoje mesto.

Pred nami so tedni, ki bodo, kot upamo, manj obremenjeni. Tedni, v katerih bomo namenili nekaj svojega časa tudi počitku, izpolnitvi načrtov, s katerimi smo se morda dolgo ukvarjali, obisku krajev, o katerih smo sanjali – srčno želim, da bi ti tedni ne bili samo iskanje doživetij, spoznavanje novih krajev, s katerimi se bomo potem pohvalili pred sodelavci, sosedi in sorodniki. Srčno upam, da to ne bodo trenutki, ki jih bomo ovekovečili na selfijih in vesoljnemu svetu pripovedovali, kje smo bili, kaj smo jedli in kaj doživeli. Srčno upam, da se tedni oddiha in počitka ne bodo spremenili v dolgo reportažo o samem sebi.

Zato srčno upam, da boste našli tudi trenutke, v katerih se boste napotili na eno najbolj zahtevnih, pa tudi najlepših poti v življenju – na srečanje s seboj – v tišini in molitvi, brez hitenja in nemira; vaše srce si to zasluži, vaša duša si to zasluži in vi to potrebujete. Srčno tudi upam, da se boste iz svojih globin napotili na srečanja z ljudmi, z najbližjimi, z domačimi. Vi to potrebujete, oni to potrebujejo in vsi si to zaslužite.

Za vse te poti in dejavnosti je današnji evangeljski odlomek kot naročen. Kar nekaj zadnjih nedelj smo poslušali Jezusov misijonski govor; nekateri mu rečejo tudi apostolski govor. Začel se je s pripovedjo o tem, da je Jezus poklical k sebi svojih dvanajst učencev in jih poslal k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Povedal jim je, kakšno bo njihovo poslanstvo in kako jih bodo ljudje sprejemali. Opogumljal jih je, naj vztrajajo do konca.

Ob zaključku tega misijonskega govora pa ton Jezusovih besed postane zahteven; tako se vsaj zdi človeku, ki posluša prvič  ali posluša zgolj v okviru miselnega in čustvenega okolja našega časa. »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden.«

Za temi besedami slišimo odmev rabinske sodbe; ti so trdili, da je v primeru navzkrižja med pokorščino Postavi in ljubeznijo do družine, prednost treba dati Postavi, kajti družinska ljubezen, ki nasprotuje Postavi, temu Božjemu zakonu in Božji besedi, še ne more biti prava ljubezen. Začetek prave poti, po kateri moramo kreniti, torej izhaja iz Postave, ki ji moramo zato dati prednost tudi pred ljubeznijo do očeta, matere, sina, hčere …

Jezusova zahteva nas preseneča s svojo neizprosnostjo. Ali je mogoče, da naš Odrešenik od nas zahteva kaj takega? Ali res zahteva, da se moramo zaradi hoje za njim odpovedati vsem drugim vezem, odnosom in čustvom? Ali postati učenec odrešenja res zahteva popolno podrejenost Njemu, ki me odrešuje? Ali to ne pomeni izgubo samega sebe? Zahteve pa so povrhu vedno večje, vedno trše; za vsakim od pogojev, ki jih postavlja tistim, ki hočejo hoditi za njim, neizprosno poudari: ni mene vreden.

Zadržimo se najprej nekaj trenutkov pri družinskih vezeh, pri sinovskem odnosu do matere in očeta, pri materinski in očetovski ljubezni do sinov in hčera, do otrok. Ali bi On, ki se je učlovečil in se kot človek položil v naročje svoje matere, res zahteval, da se zaradi ljubezni do njega odpovemo ljubezni do očeta in matere?

Kako je ravnal Jezus sam: ko je zrastel v tista leta, ko začne otrok dozorevati v mladeniča in moža, se je svojim staršem izgubil. Ko sta ga po treh dneh našla, mu je Marija nekoliko očitajoče rekla: Sin, zakaj si nama to storil? Jezus pa je odvrnil: Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta! In sledi stavek, ki je v celotni pripovedi presenetljiv: in vrnil se je z njima v Nazaret in jima je bil pokoren.

Kar pomeni, da popolna predanost nebeškemu Očetu – saj mora biti v tem, kar je njegovega Očeta – ne izključuje pokorščine Jožefu in Mariji. Zato skušajmo od bližje pogledati to Jezusovo zahtevo. Nekateri pravijo, da Jezus na ta način hoče osvoboditi človeka. Človek se mora odluščiti od vseh stvari, ki bi ga lahko zadrževale na poti za Kristusom, da more potem kot Kristusov učenec ostajati prost za vse ljudi in za vse odnose.

Res so odpovedi lahko zelo zahtevne. In življenje nam govori, da se ne dogodi ravno poredko, ko se med človeka in njegovega Boga postavijo njegovi domači. Naj povem nekaj zelo preprostih a zgovornih primerov. Zgodi se, da se mlad fant odloči, da bo šel v semenišče ali dekle, da bo šlo v samostan. Takrat nastane doma huda ura. Nasprotja so silovita, včasih celo nasilna. In mlad človek se mora odločiti, kaj bo storil, kateremu glasu bo sledil: povabilu Gospoda Jezusa Kristusa ali prepričevanju svojih staršev. Ali pa mlad fant pove svojim prijateljem, da ga Kristus kliče v duhovništvo. In prijatelji, vsaj tako so do tega trenutka nastopali, začnejo biti hudičevi advokati: »Pa menda ja ne misliš tega storiti? Ali nas res misliš zapustiti? Nikar ne delaj tega!«

Ti glasovi so močni in lahko posameznika spravijo v veliko stisko. In ta stiska je rešljiva samo tako, da tisti, ki se odloča za hojo za Kristusom, najprej spozna, da je to povabilo v resnici povabilo v svobodo. Ne gre za odločanje med ljubeznijo do Kristusa in ljubeznijo do staršev, prijateljev, bratov in sester. Ti dve ljubezni se med seboj ne izključujeta in si ne nasprotujeta, če ju resnično lahko imenujemo ljubezen. Samo ena ljubezen je. Tista, s katero nas je ljubil in ki nam jo je pokazal naš Odrešenik in nam jo je izročil kot prvo in največjo zapoved: Ljubi Boga z vsem srcem in vso dušo in vso močjo, svojega bližnjega pa kakor samega sebe.

Lahko se zgodi, da bo kdo od nas zahteval odločitev: jaz ali On. Kdor je zares Kristusov, zaradi človeka ne bo izključil Boga in bo v Kristusu ljubil tudi človeka, mamo, očeta, čeprav bo deležen zavračanja. A prav to je znamenje prave ljubezni – da ljubi tudi tam, kjer je zavrnjena, kjer je prezirana, kjer je žaljena. Kakor tisti križ, o katerem potem spregovori Jezus. Ljubezen sprejme križ zavračanja, se z njim napoti za Jezusom in ga nosi v Odrešenje: Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.

Na tej poti tudi odkrije, da svoje življenje reši s tem, da ga izgubi zaradi Kristusa, kar pomeni tudi, da ga izgubi zaradi življenja po evangeliju. Kdor rešuje svoje življenje, se vedno bilj zapira v svoj ozek, egoistični svet, ki postaja vedno manjši, dokler se v njem ne zaduši. Na poti za Kristusom pa smo tudi z najtežjim križem vedno na poti v odrešenje, na poti v življenje. S krstom smo bili namreč s Kristusom pokopani v smrt, da bi z njim tudi zaživeli novo življenje.

Naj se vrnem na začetek, dragi bratje in sestre. Mnogo poti bomo prepotovali v tem poletju, veliko ljudi bomo srečali, slišali veliko ponudb in doživeli veliko povabil: morda pa se lahko že na samem začetku poletja odločimo, da bomo Njegovi, da bomo v vseh odločitvah, na vseh poteh in v vseh odnosih Njega vredni; zaradi evangelija in zaradi pričevanja zanj.

Naj vas Marija vodi k Njemu, ki ji je bil pokoren v Nazaretu, da boste hodili po poti svobode in zares postali Njegovi učenci. Bog naj blagoslovi vašo nedeljo in vaše poletje v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.