Državno tožilstvo Slovenije je leta 1995 sprožilo zahtevo za obnovo procesa proti škofu Rožmanu. Vrhovno sodišče RS je leta 2007 sodbo Vojaškega sodišča iz leta 1946 razveljavilo in jo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno sojenje. Le to pa je leta 2009 kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavilo.

Bratje in sestre, na zahvalno nedeljo vsi skupaj povejmo veselo zahvalo Bogu ter bratom in sestram za vse dobro, kar so nam storili.

S praznikom vseh svetih in vernih rajnih smo vstopili v predzadnji mesec letošnjega leta.  Prvo nedeljo v mesecu novembru obeležujemo zahvalno nedeljo, ko se Bogu posebej zahvalimo za darove našega dela.

Praznik vseh svetih, v katerem nas Cerkev vabi, da razširimo svoj pogled na svetost in da začnemo o svetosti razmišljati v svojih osebnih kategorijah, je vsako leto znova praznik. Praznik upanja, naše vere, uresničene ljubezni.

Zgodovina frančiškanov v Novem mestu je nadvse zanimiva. Sem so prišli kot begunci. Pred Turki so se umaknili preko Karlovca in Metlike. Kako zelo nas to spominja na življenje prve Cerkve, ki se je zaradi preganjanja razkropila in vsepovsod oznanjala besedo (prim. Apd 8,4). Tudi frančiškani, ki so bili v Bosni pod turško oblastjo od leta 1463 naprej, so se morali umikati pred nasiljem, ki ga je izvajala oblast. Danes si težko predstavljamo, kako kruta je bila ta oblast.

Naslov našega današnjega srečanja in molitve je: „Edinost v različnosti“. Ta misel pogosto in v različnih kontekstih vstopa v naše življenje in v naše razmišljanje o oblikovanju in negovanju odnosov z ljudmi, s skupnostmi, z narodi.

Šestnajst let, kolikor je minilo od smrti Božjega služabnika, je malo in veliko. Malo, če pomislimo, kako živo nam vsem ostaja v spominu njegova postava, njegova gorečnost, njegovo hitenje s Teološke fakultete na grad, kamor je hodil na sprehod v skrbi za svoje zdravje, ali pa k Uršulinkam v Ljubljani, kjer je bil dolga leta duhovni pomočnik. Molivec, asket, spovednik, pridigar, goreč za Boga in za njegovo Cerkev, dosleden v teološkem razmišljanju in razpravljanju, blag in usmiljen v srečanjih s človekom, njegovimi težavami in njegovimi grehi.

V duhu današnjega gesla so mu bili takrat poslani duhovniki in on je zanje našel mesto v svojem srcu in v svoji nadškofiji. Zato mu Cerkev v Sloveniji ostaja hvaležna in mu bo ostala hvaležna.

Dragi kmetje, poleg vsega, kar sem vas prosil, da nas naučite, nas naučite tudi hvaležnosti. Živimo namreč v času, ko ima velika večina vsega dovolj, pa je vendar toliko nezadovoljstva in razočaranosti. Vaša šola hvaležnosti naj nam pomaga, da bomo v hvaležnosti za vse odkrivali veselje, in sicer tisto preljubo veselje, o katerem je pel Slomšek. Veselite se, kajti veselje v Gospodu je naša moč.

Povabim vas, da tudi vi vsak dan sedate h Gospodovim nogam in poslušate njegovo besedo, kakor je to storila Marija. To nikakor ni izgubljen čas, kot bi kdo mislil, pač pa je to čas, ki daje pravo smer vsem drugim časom, da morejo biti rodovitni ne samo za čas, ampak tudi za večnost. Vsem vam želim leto, ki bo rodovitno v Gospodu in vam bo prinašalo veselje in zadovoljstvo. Naj v tem letu nad vami bedi mati Marija.

Misijonski mesec bo doživel svoj višek na misijonsko nedeljo, 20. oktobra. To je tudi 16. obletnica smrti Božjega služabnika Antona Strleta, spomnili se ga bomo pri sveti maši na Žalah, ob 17. uri.

Kot odmev teh Pavlovih besed zveni molitev Božjega služabnika Dobremu pastirju, ki ga prosi, da se pri njem naučil biti dober, biti vsem vse, biti krotak, ponižen, prijazen, potrpežljiv, za vsakega dostopen, vedno veder in bi znal dajati pogum, razvnemati gorečnosti, znal tolažiti in povedati pravo besedo, vedno odpuščati. To molitev pa zaključuje s po mojem mnenju najlepšo besedo, ki sem jo prebral med njegovimi duhovnimi dnevniki in meditacijami; in sicer prosi Dobrega pastirja, da bi znal »biti zakristan src salezijancev« (26).