Luč v temi pomeni upanje. Je obet prihodnosti. Vedno več luči bo zajelo vedno več ljudi. Bolj in bolj bomo postajali skupnost. Še več, postajali bomo občestvo, ki bo okrepilo željo po Odrešeniku.

Radio Ognjišče praznuje že 25 let svojega delovanja. Sodelavci, ki vsakodnenvno prinašajo v slovenske domove pozitivno sporočilo, so se zbrali na Brezjah pri Mariji Pomagaj, da bi se zahvalili za ta jubilej in priporočili za naprej. Pri sveti maše je zbrane nagovoril ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore.

Življenje tega moža, poznejšega ljubljanskega škofa, se je začelo 9. marca 1883 v Dolinčicah, v župniji Šmihel pri Pliberku. Očetu Francu Rožmanu in materi Tereziji, rojeni Glinik, se je rodil kot najmlajši od šestih otrok. Prepričan sem, da je v svoji domači družini, od svojih staršev, pa tudi od ljudi teh krajev prejel dediščino, ki so jo opazili laiki in duhovniki ljubljanske škofije, pa tudi njegov predhodnik škof Anton Bonaventura Jeglič, ki v svojem Dnevniku o njem piše, »je bister, kanonično močno izobražen, dela rad in hitro in najtežja vprašanja preštudira. Duhovniki in verniki ga imajo radi, pa ločitev od mene ne bo pretežka,« (Dnevnik, 1046).

Zato ne preseneča, da je Vincencij Šega o škofu Rožmanu dejal: »Škof dr. Gregorij Rožman je bil žlahten Slovenec in plemenit škof.« Pogumno in zvesto je nosil težo križa, naj mu Božja vsemogočnost nakloni tudi plačilo. Amen.

Naredimo vse, kar je v naši moči, da bodo poti vseh ljudi varne. Vsi, ki so umrli na cesti, naj po Božjem usmiljenju počivajo v miru. Bog pa naj tudi obriše solze tistih, ki žalujejo.

Državno tožilstvo Slovenije je leta 1995 sprožilo zahtevo za obnovo procesa proti škofu Rožmanu. Vrhovno sodišče RS je leta 2007 sodbo Vojaškega sodišča iz leta 1946 razveljavilo in jo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno sojenje. Le to pa je leta 2009 kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavilo.

Bratje in sestre, na zahvalno nedeljo vsi skupaj povejmo veselo zahvalo Bogu ter bratom in sestram za vse dobro, kar so nam storili.

S praznikom vseh svetih in vernih rajnih smo vstopili v predzadnji mesec letošnjega leta.  Prvo nedeljo v mesecu novembru obeležujemo zahvalno nedeljo, ko se Bogu posebej zahvalimo za darove našega dela.

Praznik vseh svetih, v katerem nas Cerkev vabi, da razširimo svoj pogled na svetost in da začnemo o svetosti razmišljati v svojih osebnih kategorijah, je vsako leto znova praznik. Praznik upanja, naše vere, uresničene ljubezni.

Zgodovina frančiškanov v Novem mestu je nadvse zanimiva. Sem so prišli kot begunci. Pred Turki so se umaknili preko Karlovca in Metlike. Kako zelo nas to spominja na življenje prve Cerkve, ki se je zaradi preganjanja razkropila in vsepovsod oznanjala besedo (prim. Apd 8,4). Tudi frančiškani, ki so bili v Bosni pod turško oblastjo od leta 1463 naprej, so se morali umikati pred nasiljem, ki ga je izvajala oblast. Danes si težko predstavljamo, kako kruta je bila ta oblast.

Naslov našega današnjega srečanja in molitve je: „Edinost v različnosti“. Ta misel pogosto in v različnih kontekstih vstopa v naše življenje in v naše razmišljanje o oblikovanju in negovanju odnosov z ljudmi, s skupnostmi, z narodi.

Šestnajst let, kolikor je minilo od smrti Božjega služabnika, je malo in veliko. Malo, če pomislimo, kako živo nam vsem ostaja v spominu njegova postava, njegova gorečnost, njegovo hitenje s Teološke fakultete na grad, kamor je hodil na sprehod v skrbi za svoje zdravje, ali pa k Uršulinkam v Ljubljani, kjer je bil dolga leta duhovni pomočnik. Molivec, asket, spovednik, pridigar, goreč za Boga in za njegovo Cerkev, dosleden v teološkem razmišljanju in razpravljanju, blag in usmiljen v srečanjih s človekom, njegovimi težavami in njegovimi grehi.