V petek, 18. junija 2021, je odšel h Gospodu duhovnik Avgust Klobčar.

Tudi letos je Društvo ob Lipi sprave pripravilo spominsko slovesnost ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah.

V mesecu juniju se posvetimo češčenju Srca Jezusovega. Majsko pobožnost imenujemo šmarnice, junijsko pa vrtnice. Ob sprostitvi ukrepov pa nas čaka nekaj dogodkov.

Marija, ki jo v maju na poseben način častimo, nas uči poslušanja Svetega Duha in sodelovanja z njim. Po Svetem Duhu je postala Božja mati in po delovanju Svetega Duha je na Kalvariji postala Mati Cerkve. Naj nam pomaga, da bomo tudi mi znali odpreti uho in srce za navdihe Duha in da bomo v poslušnosti postali rodovitni.

Po svoji izvolitvi, »sveti bratje« in po teh svetih oljih, se pridružite Jezusu v njegovem poslanstvu: »Oznanjujte blagovest ubogim, povežite potrte v srcu, okličite jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, oznanjujte leto Gospodove milosti, tolažite žalujoče, prinašajte olje veselja, pojte hvalnico. Bodite hrasti njegove pravičnosti. Bodite Gospodovi duhovniki.

Ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore je v Ljubljani, v Štepanji vasi blagoslovil temeljni kamen za novo skavtsko hišo.

Simbolika Jezusovega vnebohoda, ki si ga predstavljamo znotraj naših človeških kategorij, v katerih so nebesa zgoraj, spodaj pa je pekel, zgoraj je lepota sonca in zvezdnatega neba, spodaj je tema zemlje in globin podzemlja, nas pravzaprav zavede.

Mesec maj, veliki traven, mesec, ko smo se srečevali ob najrazličnejših priložnostih. Najprej seveda Marijin mesec, saj obhajamo šmarnice.

Tudi škarje, s katerimi nas Oče obrezuje, niso nekaj zunaj nas, ampak so znotraj nas; kajti v nas je položeno spoznanje, kaj je na nas suhega in kaj lahko obrodi sad. V sebi nosimo zapovedi, po katerih se ljubezen udejanja. Ker jih nosimo v sebi, ne gre za to, da jih na zunaj spolnjujemo, ampak da jih ohranjamo, ker dajejo življenje.

Mislim, da ni potrebno posebej pojasnjevati, zakaj in kako je Jezus kot dobri pastir zgled za tiste, za katere molimo, zgled za vse, ki nosijo v sebi duhovni poklic in prosimo Boga, da bi v sebi našli potrebni pogum in ljubezen, da bi na ta klic tudi odgovorili.

Mislim, da imamo vsi podobno izkustvo. Ne verjamem, da kdo med nami misli, da je prisiljen verovati. Bolj ali manj smo prisiljeni sprejemati določene načine obnašanja v družbi, da nas ne izloči, določenih obveznosti v službi, da ne postanemo brezposelni … da bi pa bil prisiljen verovati, mislim, da ne. Smo pa povabljeni. Presenetljivo je, da pogosto to, kar doživljamo kot prisilo, sprejemamo, čeprav ob tem nergamo, na to pa, kar nam je ponujeno kot povabilo, je naš odgovor odvisen od našega trenutnega razpoloženja.