Simbolika Jezusovega vnebohoda, ki si ga predstavljamo znotraj naših človeških kategorij, v katerih so nebesa zgoraj, spodaj pa je pekel, zgoraj je lepota sonca in zvezdnatega neba, spodaj je tema zemlje in globin podzemlja, nas pravzaprav zavede.

Mesec maj, veliki traven, mesec, ko smo se srečevali ob najrazličnejših priložnostih. Najprej seveda Marijin mesec, saj obhajamo šmarnice.

Tudi škarje, s katerimi nas Oče obrezuje, niso nekaj zunaj nas, ampak so znotraj nas; kajti v nas je položeno spoznanje, kaj je na nas suhega in kaj lahko obrodi sad. V sebi nosimo zapovedi, po katerih se ljubezen udejanja. Ker jih nosimo v sebi, ne gre za to, da jih na zunaj spolnjujemo, ampak da jih ohranjamo, ker dajejo življenje.

Mislim, da ni potrebno posebej pojasnjevati, zakaj in kako je Jezus kot dobri pastir zgled za tiste, za katere molimo, zgled za vse, ki nosijo v sebi duhovni poklic in prosimo Boga, da bi v sebi našli potrebni pogum in ljubezen, da bi na ta klic tudi odgovorili.

Mislim, da imamo vsi podobno izkustvo. Ne verjamem, da kdo med nami misli, da je prisiljen verovati. Bolj ali manj smo prisiljeni sprejemati določene načine obnašanja v družbi, da nas ne izloči, določenih obveznosti v službi, da ne postanemo brezposelni … da bi pa bil prisiljen verovati, mislim, da ne. Smo pa povabljeni. Presenetljivo je, da pogosto to, kar doživljamo kot prisilo, sprejemamo, čeprav ob tem nergamo, na to pa, kar nam je ponujeno kot povabilo, je naš odgovor odvisen od našega trenutnega razpoloženja.

Zahvaljujem se tudi osebju Ljubhospica, da je bilo ob njem v času, ko je dokončno izrekal svoje škofovsko geslo: „Da oče!“ Hvala tudi gospodu direktorju Sedeju za spominsko ploščo. Hvala pa tudi vsem tistim, ki se v svojih molitvah dan za dnem spominjate pokojnega nadškofa in ga priporočate usmiljeni ljubezni našega nebeškega Očeta.

Zato je današnja nedelja tudi nedelja Božjega usmiljenja. Sloni namreč na Božji vsemogočnosti. „Počelo pravičnosti je namreč tvoja moč in to, da vsemu gospoduješ, stori, da vsemu prizanašaš. Svojo moč namreč razkazuje tisti, v katerega nesporno oblast ljudje ne verjamejo. Tak celo tistim, ki se ga bojijo, očita predrznost.

Dragi bratje in sestre. Zbrani smo na potresni pobožnosti, ki je zaobljubljeni odgovor ljubljanskih vernikov na uničujoč potres, ki je na veliko noč leta 1825 močno prizadel Ljubljano in okolico. Zapisano je, da je območje največje škode segalo od Iga do Vodic. V Ljubljani je umrlo sedem ljudi, poškodovanih pa je bilo približno 10% stavb in večino so jih pozneje porušili.

Dragi bratje in sestre. Ob vsem tem se nam postavlja vprašanje: Kje je naš Jezus? Kam smo mi položili Jezusa? Smo ga morda tudi mi položili v grob? Ali smo tudi mi morda podobni ženam, ki so pri grobu slišale nekoliko očitajoče besede: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« (Lk 24,5).

Sv. Frančišek Asiški je pred Križanim prosil: »Gospod, razsvetli temine mojega srca.« Mi nocoj to prošnjo spremenimo v zahvalo: »Gospod, hvala ti, da razsvetljuješ temine mojega srca s svojo veliko nočjo.«

V jutru Jezusovega vstajenja se je začel dan, ki ne pozna večera. Sega v večnost in to večnost podarja tudi nam; temu planetu, ki ječi pod hudobijo zla in bremenom smrti. Kajti Bog je večji od vsega; večji od sveta, večji od smrti, večji celo od našega srca.

Če bi radi, da kakšen dogodek dodamo na naš koledar nam to sporočite na: [email protected]. Vabljeni, da nas spremljate na naših družbenih omrežjih: profilu nadškofa na Facebooku, Twitterju in Instagramu ter Nadškofije Ljubljana na Youtubu.