Vsi križi človeštva in naši osebni križi so izzvali Gospoda, da je prišel med nas. Jutri bomo slišali ob velikonočni sveči hvalnico luči tudi besede: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika. Ta sveta velika noč preganja zlobo, izmiva krivdo, vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje!«

Pa tudi mi, dragi bratje duhovniki, molimo drug za drugega. Molimo vztrajno in pobožno. Tudi to je umivanje nog svojim bratom. »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.« Morda pa je biti duhovnik po eni strani dvigati Jezusa in ga deliti v hrano, po drugi strani pa umivati noge. Samo tako ljubezen ostane ljubezen.

Če bomo delovali iz moči Jezusa Kristusa, ki je odrešenik sveta, in skrbeli za to, da bi bilo čim več ljudi deležnih besed in dejanj, ki razodevajo odrešenjsko moč vere v Jezusa Kristusa, potem bo tudi po našem delovanju, predvsem pa po pričevanju našega življenja, vedno več ljudi verovalo v Jezusa in sprejemalo besede njegovega evangelija.

Ob tem virusu smo spoznali, kako smo krhki in izgubljeni. Predstave o veličini so se razblinile kakor jutranja megla. A prav to spoznanje o omejenosti in krhkosti nam je pomagalo do spoznanja, da smo močni samo, če smo med seboj solidarni. Naša moč je v upoštevanju drugega, človeka ob sebi; v skrbi zanj in za njegovo dobro. Ali kakor je rekel papež: »ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj.«

Ob smrti gospoda škofa Metoda Piriha mi misli segajo v preteklost, v srečevanja z njim. Najbliže sem ga doživljal na Sveti gori, kamor je najprej prihajal kot koprski ordinarij za posebne slovesnosti, po upokojitvi pa je na Sveto goro prišel tudi za ure oddiha in druženja s frančiškanskimi brati

»Gosta tema se je zgrnila na naše trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad našim življenjem in napolnila vse z oglušujočo tišino in obupno praznino, ki ohromi vsako reč, ki se je dotakne. Znašli smo se preplašeni in izgubljeni. Zavedli smo se, da smo vsi na istem čolnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo.«

Ta odprtost in sprejemljivost je rodila sad. Ko so Jezusa snemali s križa, je bil Nikodem tam. Prinesel je zmes mire in aloje, s katero so obdali Jezusovo telo, preden so ga položili v grob. Tisti, ki je prvič k njemu prišel v temi, se je v uri njegove smrti, ki je bila zares nevaren čas, odkrito priznal za njegovega prijatelja. Zato je tudi za nas vedno možnost in priložnost, da pokažemo, da smo njegovi. Tudi letošnji post je čas za našo rast v zvestobi in veri.

Izjemno pomembno je, da je Bog garant človekovega dostojanstva in njegovih pravic. Če človekovemu dostojanstvu in njegovim pravicam odvzamemo Božji temelj, potem mi odločamo o pravicah, ki jih ima posameznik. Lestvica vrednost se začne rušiti in življenje začne postajati nevarno. Ogroženi so najšibkejši, najbolj ranljivi. Še nerojeni ter ostareli in bolni.

Mesec marec bo posvečen postu. Tudi v tem mesecu vas vabimo na nekaj dogodkov, za katere smo že vajeni, da potekajo na daljavo.

Rojen je bil 31. januarja 1940 v Knežji vasi v župniji Dobrnič,

mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1965 v Ljubljani.

Duhovniško službo je opravljal v župnijah Šmartno pri Litiji, Polica in Šentvid pri Stični.

Veselimo se s krajevno Cerkvijo celjske škofije, ki je danes dobila novega pastirja. Papež Frančišek je za njenega škofa imenoval profesorja Svetega pisma dr. Maksimilijana Matjaža. Imenovanemu iskreno čestitamo in se veselimo njegovega duhovnega in strokovnega prispevka, s katerim bo obogatil delovanje Slovenske škofovske konference in Cerkve v Sloveniji.