Zahvaljujem se tudi osebju Ljubhospica, da je bilo ob njem v času, ko je dokončno izrekal svoje škofovsko geslo: „Da oče!“ Hvala tudi gospodu direktorju Sedeju za spominsko ploščo. Hvala pa tudi vsem tistim, ki se v svojih molitvah dan za dnem spominjate pokojnega nadškofa in ga priporočate usmiljeni ljubezni našega nebeškega Očeta.

Zato je današnja nedelja tudi nedelja Božjega usmiljenja. Sloni namreč na Božji vsemogočnosti. „Počelo pravičnosti je namreč tvoja moč in to, da vsemu gospoduješ, stori, da vsemu prizanašaš. Svojo moč namreč razkazuje tisti, v katerega nesporno oblast ljudje ne verjamejo. Tak celo tistim, ki se ga bojijo, očita predrznost.

Dragi bratje in sestre. Zbrani smo na potresni pobožnosti, ki je zaobljubljeni odgovor ljubljanskih vernikov na uničujoč potres, ki je na veliko noč leta 1825 močno prizadel Ljubljano in okolico. Zapisano je, da je območje največje škode segalo od Iga do Vodic. V Ljubljani je umrlo sedem ljudi, poškodovanih pa je bilo približno 10% stavb in večino so jih pozneje porušili.

Dragi bratje in sestre. Ob vsem tem se nam postavlja vprašanje: Kje je naš Jezus? Kam smo mi položili Jezusa? Smo ga morda tudi mi položili v grob? Ali smo tudi mi morda podobni ženam, ki so pri grobu slišale nekoliko očitajoče besede: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« (Lk 24,5).

Sv. Frančišek Asiški je pred Križanim prosil: »Gospod, razsvetli temine mojega srca.« Mi nocoj to prošnjo spremenimo v zahvalo: »Gospod, hvala ti, da razsvetljuješ temine mojega srca s svojo veliko nočjo.«

V jutru Jezusovega vstajenja se je začel dan, ki ne pozna večera. Sega v večnost in to večnost podarja tudi nam; temu planetu, ki ječi pod hudobijo zla in bremenom smrti. Kajti Bog je večji od vsega; večji od sveta, večji od smrti, večji celo od našega srca.

Če bi radi, da kakšen dogodek dodamo na naš koledar nam to sporočite na: [email protected]. Vabljeni, da nas spremljate na naših družbenih omrežjih: profilu nadškofa na Facebooku, Twitterju in Instagramu ter Nadškofije Ljubljana na Youtubu.

Vsi križi človeštva in naši osebni križi so izzvali Gospoda, da je prišel med nas. Jutri bomo slišali ob velikonočni sveči hvalnico luči tudi besede: »O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika. Ta sveta velika noč preganja zlobo, izmiva krivdo, vrača grešnim nedolžnost in žalostnim veselje!«

Pa tudi mi, dragi bratje duhovniki, molimo drug za drugega. Molimo vztrajno in pobožno. Tudi to je umivanje nog svojim bratom. »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil.« Morda pa je biti duhovnik po eni strani dvigati Jezusa in ga deliti v hrano, po drugi strani pa umivati noge. Samo tako ljubezen ostane ljubezen.

Če bomo delovali iz moči Jezusa Kristusa, ki je odrešenik sveta, in skrbeli za to, da bi bilo čim več ljudi deležnih besed in dejanj, ki razodevajo odrešenjsko moč vere v Jezusa Kristusa, potem bo tudi po našem delovanju, predvsem pa po pričevanju našega življenja, vedno več ljudi verovalo v Jezusa in sprejemalo besede njegovega evangelija.

Ob tem virusu smo spoznali, kako smo krhki in izgubljeni. Predstave o veličini so se razblinile kakor jutranja megla. A prav to spoznanje o omejenosti in krhkosti nam je pomagalo do spoznanja, da smo močni samo, če smo med seboj solidarni. Naša moč je v upoštevanju drugega, človeka ob sebi; v skrbi zanj in za njegovo dobro. Ali kakor je rekel papež: »ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj.«

Ob smrti gospoda škofa Metoda Piriha mi misli segajo v preteklost, v srečevanja z njim. Najbliže sem ga doživljal na Sveti gori, kamor je najprej prihajal kot koprski ordinarij za posebne slovesnosti, po upokojitvi pa je na Sveto goro prišel tudi za ure oddiha in druženja s frančiškanskimi brati