Spoštovani gospod nadškof Stanislav Zore, gospod škof Anton Jamnik, dragi bratje kanoniki in duhovniki, dragi bratje in sestre!

Po križevem potu in po poti pasijona, ki smo ga pravkar doživljali, smo prišli skupaj z Jezusom na Kalvarijo. Na tej poti so se pridružili ljudje, nastala je množica; na tej poti križa se pridružuje Jezusu vsak od nas, vsak človek posebej, lahko rečemo, vse človeštvo. Vsak pa svojo življenjsko pot, pot zaznamovano s križem in bremeni, hodi na svoj način, s svojimi mislimi in odločitvami. Jezus s svojo besedo in tolažbo zagotavlja, da je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko – vendar samo skupaj z njim; brez njega je strašno hudo. Jezus nas kot svoje učence vabi, naj vsak vzame svoj križ na svoje rame in hodi za njim: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.« (Mt 16,24-27).  

Bratje in sestre, zahvalimo se za svojo vero v Jezusa Kristusa, Odrešenika. Brez vere ne bi mogli sprejeti križa. Kajti, kdo pa se ne boji križa, trpljenja, preizkušenj, strahu, ponižanja, greha, negotovosti, bolečin in končno smrti. V veri v Jezusa, Križanega in Vstalega pa to zmoremo sprejeti in počastiti križ, kot znamenje odrešenja, kot znamenje zmage in večnega življenja. Tudi danes ga bomo počastili in se zahvalili Gospodu za vero, za njegovo daritev in za obljubljeni raj.

Skušnjave proti sprejetju križa so velike; občutil jih je tudi sam Božji Sin. Poglejmo na Kalvariji vse tiste ljudi, ki so bili okrog Jezusovega križa. Morda se podobne besede in misli, kot so jih imeli tisti ljudje, tudi nam kdaj prikradejo. Ko je Jezus visel na križu, se je najprej ozrl na Očeta ter prosil za sodnike in krvnike: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« Potem pa je govoril tudi tistim, zaradi katerih je Božji Sin prišel iz nebes, – da bi odrešil človeka. Ob tem je moral na koncu prenašati tudi skušnjave, ki jih je doživljal v puščavi in na poti v Jeruzalem. Ko je visel na križu, so namreč voditelji in pismouki ljudstva govorili, naj stopi s križa in se norčevali: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« Tudi vojaki so se mu posmehovali in izrekali skušnjave: »Če si judovski kralj, reši samega sebe!« Evangelist Luka je opisal oba hudodelca, ki sta bila križana ob Jezusu in to, kar sta govorila. Levi razbojnik je na križu preklinjal in Jezusu govoril: »Ali nisi ti Mesija? Reši sebe in naju!« Pri vsem tem je Jezus molčal.

Vse besede, ki govorijo Jezusu, naj stopi s križa in se reši tega trpljenja, se povezujejo s tisto skušnjavo hudega duha v puščavi, ki vedno postavlja v dvom Jezusa kot Božjega Sina: če si Božji Sin, naredi kruh iz kamna; če si Božji Sin, skoči s templja in te bodo nosili na rokah; če si Božji Sin, se pokloni in boš vladar … Podobno skušnjavo je izrekel apostol Peter, ki je po izpovedi vere in prvi napovedi trpljenja in vstajenja Jezusa svaril, naj ne hodi v Jeruzalem, da ne bi trpel, da ne bi umrl … Zato ga je Jezus takrat strogo zavrnil in zavrnil tudi skušnjavo. Kolikokrat se tudi nam pojavlja ta skušnjava, ko bi Jezusu rekli, naj stopi s križa, da ne bi trpel; kolikokrat bi sami radi stopili s križa – ko prosimo Boga, da nas reši trpljenja in preizkušenj. Takrat nam pomaga Jezusova molitev, ki jo je izgovarjal v vrtu Getsemani: »Oče naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti!« Tako mi vsak dan molimo v Očenašu: »Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji!«

Ob vsem prigovarjanju Jezus ni stopil s križa in ni prekinil tega trpljenja. Za to je namreč prišel, da bi sprejel vse bridkosti človekovega življenja, to odnesel na križ, jih s svojo daritvijo in smrtjo premagal ter za ljudi odprl raj. Ostal je med dvema razbojnikoma, levim in desnim, ki sta imela vsak svoje misli. Spomnimo se na Jezusove besede na začetku njegovega oznanjevanja: »Božje kraljestvo je med vami«! Božje kraljestvo – ki je sam Jezus, je bilo med njima na križu. Tako se tudi mi zahvaljujmo in verujmo, da je Božje kraljestvo med nami, da je Jezus Odrešenik med nami.

Čisto drugače pa se je na Jezusa obrnil desni razbojnik. Ni preklinjal in ni zahteval rešitve s križa. Ni razmišljal, da bi stopil s križa in potem nadaljeval svoje staro grešno življenje. Pač pa je bil Križani Jezus za njega ogledalo lastnega življenja. Prepoznal je vse, kar  je storil in priznal to kot kazen za storjene grehe. Videl pa je Jezusa tudi kot pravičnega, ki trpljenja ni zaslužil. V tem trpljenju je prepoznal Jezusa kot Boga. Levemu razbojniku je rekel: »Ali se ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? In midva po pravici, kajti prejemava primerno povračilo za to, kar  sva storila; ta pa ni storil nič hudega.« Potem se je obrnil na Jezusa in rekel: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!« Po vsem, kar so govorili ljudje v množici, vojaki in levi razbojnik, je Jezus molčal; po besedah desnega razbojnika pa je spregovoril in zatrdil: »Resnično, povem ti: danes boš z menoj v raju.«

Jezus, Odrešenik, pravi Bog in pravi človek sliši grešnika, ki prosi in se z vero obrne nanj. Za desnega razbojnika je bil njegov križ in trpljenje ob Jezusu pravi milostni trenutek, kot vstopnica za odrešenje. Tukaj je Jezus človeku obljubil raj, tisti raj, ki sta ga Adam in Eva zapravila. Spet je raj odprt – zato je Jezus sprejel vse trpljenje, križ in smrt na križu, da je raj za nas spet odprt. Križani in vstali Jezus je tista vrata v raj, do katerih pelje ozka in strma pot.

Kot je bila desnemu razbojniku podarjena Jezusova bližina, njegova beseda in odpuščanje, tako Jezus tudi nam podarja odrešenje s svojim trpljenjem. Človeško trpljenje samo na sebi ne prinaša rešitve, kot vidimo v levem razbojniku, pač pa Jezusovo trpljenje rešuje človeka; trpeči človek pa moli in se pogovarja z Jezusom. Ta človek vidi svojo stisko, vidi svoj greh, ga prizna in se oprime Jezusa in tudi prejme Jezusovo odrešenjsko besedo.

Dragi bratje in sestre, v svoji veri se zahvalimo, da smemo biti pred Gospodom in mu služiti, da se smemo z njim pogovarjati, da mu smemo zaupati vse naše križe in tudi grehe. Tudi mi ga prosimo, da se nas usmili in nas ob koncu življenja sprejme v raj, v svoje kraljestvo. V tej veri počastimo sveti križ. Amen.

msgr. dr. Franc Šuštar, pomožni škof