Vir: avdio arhiv Radia Ognjišče

Spoštovane poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Po nedelji Svete Trojice, ki nas je približala nedoumljivi skrivnosti Troedinega Boga, temu središču vsega našega verovanja, in po obhajanju praznika Svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi, v katerem doživljamo Božjo zvestobo svojim obljubam, da bo z nami vse dni do konca sveta, da nas bo spremljal na poteh našega življenja in nam v evharističnem kruhu in vinu dajal moč, da ne bomo opešali in ne izgubljali poguma, se danes v bogoslužnem letu vračamo k nedeljam med letom. To ni manj pomemben čas, v katerem bi svojo vero lahko jemali manj zares. Res je, da to ni čas močnih spodbud, kot sta advent in post, in tudi ne čas največjih praznikov, kot sta božič in velika noč, a to ne pomeni, da bi ta čas lahko jemali za manj pomembnega.

To je namreč čas, v katerem naš odnos do Boga, s tem pa tudi naš odnos do ljudi, dobiva svojo potrditev v vsakdanjem življenju, ali pa moramo sami sebi priznati – ne Bogu in ne drugim namreč to ni treba, ker jim je to očitno – da je naša vera bolj ali manj doživljanje posameznih trenutkov, lahko zelo močnih, polnih doživetij in zunanjega dogajanja, življenje samo pa sledi drugim povabilom, se da voditi drugim navdihom, se pusti ujeti v silnice sveta, ki nas obdaja. In namesto, da bi kristjan iz povezanosti s Kristusom, iz življenja po njegovem evangeliju, prinašal Kristusa in evangelij svetu, ki ga obdaja, svet vstopa v njegov notranji svet, postane središče njegovega zanimanja in svet stopi na mesto Kristusa, ki mora do naslednjega večjega praznika potrpežljivo stati ob strani in čakati, da se bo kristjan spet spomnil naj.

Vračamo se torej v čas med letom. Naj to razmišljanje začnem z vprašanjem: »Kje vidite samega sebe čez pet let?« Vprašanje ni bilo namenjeno meni, a sem ga kljub temu dobro slišal. Kje bom čez pet let? Ne gre za določanje kraja, ne gre za naslov stalnega bivališča in tudi ne za delovano mesto ali karierni položaj. Ne da te stvari v človekovem življenju niso pomembne, a to so dejstva, ki njega samega niti ne določajo. Bivališče, služba, kariera – vse to ni on. Kje pa bo on čez pet let? Ne kaj bo delal in kje bi živel, ampak kje bo on! Vsak izmed nas je povabljen, da razmisli o samem sebi in sicer na temelju tega, kje je danes: glede na to, kar danes živim, kar danes vidim, kot pomembno zase, ker danes zaposluje moj čas in zahteva moje moči – kje bom čez pet let, če nadaljujem v isti smeri?

Trdno sem prepričan, da Mateju, ki ga danes srečujemo sedečega pri mitnici, na kraj pameti ne bi prišlo, da bi rekel, da bo čez pet let oznanjal Jezusa Kristusa in pisal evangelij o njegovem življenju, njegovih naukih in njegovih delih. Še manj bi si predstavljal, da bo ta Učitelj, ki stopa mimo njegove mitnice, zanj postal tako pomemben, pomembnejši od njegovega življenja samega, in da bo zanj prej pripravljen umreti, kakor da bi pustil, da mu kdorkoli tega Učitelja vzame iz njegovega srca.

Najbrž bi razpredal o tem, da bo čez pet let napredoval v svoji službi in zasedal odgovornejši položaj, ki bo povečal njegovo bogastvo – in bolj kot bo bogat, manj ga bodo boleli pogledi, besede, prezir in celo sovraštvo, ki mu ga bodo za hrbtom kazali njegovi rojaki. Zelo bogat človek se tudi sam sebi zdi boljši in pomembnejši od raje, ki ga opravlja in mu zavida.

Vendar bi bil to račun brez Jezusa. Sam Matej je pozneje zapisal, da je Jezus, ki je šel iz Kafarnauma, »zagledal moža, Mateja po imenu, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: ‘Hôdi za menoj!’ In vstal je in šel za njim« (Mt 9,9).

Ta glas je šel v globino. Ni bilo mogoče, da bi ga preslišal. Toliko drugih glasov, ki jih je pri mitnici poslušal iz dneva v dan, je zdrsnilo mimo njega, ne da bi se ga dotaknili. Ni jih slišal, ker se je branil pred bolečino, ki bi jo ti glasovi lahko povzročili. Tudi nikogar izmed njih ni pogledal v oči, ker je vedel, da bi v očeh videl mraz in prezir.

Jezusov glas pa je bil kot dotik resnice in spoštovanja, ki odpira srce za srečanje in pripravlja noge najprej na pot učenja in potem na pot oznanjevanja. In Jezusov pogled je bil tako zelo drugačen. Ko se je Matej zagleda v Jezusove oči, v njih ni zagledal cestninarja, grešnika, izobčenca, izdajalca – zagledal je Mateja, ki je v tem pogledu deležen spoštovanja in usmiljenja. Jezusov glas in njegov pogled sta spremenila Matejevo življenje. Mitnico je pustil za seboj. Odslej bo hodil za tem Učiteljem, v katerem je spet našel samega sebe in svoje dostojanstvo.

Jezus se ni ustavil pri Matejevi preteklosti. Ni zahteval od njega podrobnega življenjepisa in njegovih rodbinskih povezav. Preteklosti človek seveda ne more spremeniti. Njegove napake ga ne motijo. Jezus vidi človeka in mu odpre novo prihodnost. Jezus ni prišel, da bi človeka umestil v takšen ali drugačen spisek primernosti ali neprimernosti, ampak ga je prišel odrešit.

V tem trenutku je Jezus na isti valovni dolžini kot prerok Ozej: »Usmiljenja hočem in ne klavne daritve, spoznanja Boga bolj kakor žgalne daritve.« Če smo preteklo nedeljo, na nedeljo Svete Trojice, skupaj z Mojzesom slišali Boga, ki je klical: »Gospod, Gospod, usmiljeni in milostljivi Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi,« nam danes Jezusovo ravnanje podobo usmiljenega in milostljivega Boga pokaže v svojem ravnanju najprej do cestninarja Mateja, potem pa tudi do vseh tistih, ki so se skupaj z njim pridružili Jezusu pri mizi in začeli doživljati, da Bog ne izključuje nikogar, pač pa vsem odpira vrata odrešenja.

Ko razlagalci Svetega pisma govorijo o tem, kje so se zbrali vsi ti cestninarji in grešniki, ki so sedeli za mizo in jedli skupaj z Jezusom in njegovimi učenci. Matej pravi, da je to bilo v hiši pri mizi. Marko je bolj določen: »Ko je bil pri mizi v njegovi hiši« (Mr 2,15). Iz sobesedila vemo, da ne gre za hišo novega apostola, ampak za Jezusovo hišo. V Jezusovi hiši je dovolj prostora vse vse izobčene in izključene; za vse tiste, ki so v življenju morda doživeli veliko stvari in so jim mnogi zavidali, nikoli pa niso okusili resničnega veselja. Jezus pa jih sedaj hoče povabiti v veselje Božjega kraljestva, kajti Božje kraljestvo je »pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17).

»Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Dragi bratje in sestre, te besede, s katerimi se zaključuje današnji evangeljski odlomek, so lahko naša popotnica za krščansko življenje v tednu, ki je pred nami. Vsak izmed nas sedi pri svoji mizi, pri svojem poslu; vsak izmed nas nosi v sebi svoje rane in morda tudi zamere, ki ga ločujejo od drugih, in vsak tudi doživlja svojo nepopolnost, ki mu jemlje veselje nad seboj in nad življenjem.

Zdravnika potrebujejo bolni. Zaradi nas in zaradi našega opravičenja je prišel, da bi nas odvedel iz naših ujetosti in tudi nas povabil, naj stopimo za njim v njegovo hišo in sedemo za njegovo mizo, da bomo doživeli veselje Božjega kraljestva.

Vabim vas, da ta teden odpremo ušesa srca. Čeprav je okoli nas veliko zvokov, veliko besed in čeprav nas neprestano vabijo sirene, da bi skrenili s poti, ki vodi do cilja, ne nehajmo prisluškovati v globino. Kakor je Matej zaslišal svoje ime, tako ga bomo zaslišali tudi mi. Ne kot poziv pred sodni stol, ampak kot povabilo, naj gremo za njim; ne kot začetek naštevanja vseh naših prestopkov in stranpoti, ampak kot potrditev našega dostojanstva.

Vabim vas, da večkrat dvignemo pogled od mize, za katero sedimo, od novcev, ki jih preštevamo, od strahov, ki nas hromijo in od računanja, kako bomo bolje prišli skozi življenje, in se zazremo v oči njega, ki nam je naročil, naj se ljubimo med seboj, kakor je on nas ljubil. In v njegovem pogledu bomo zagledali sami sebe takšne, kakršne nas vidi Bog. Začeli bomo razumeti Abrahama, ki je upal proti upanju in doživel, »da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.«

Voščim vam lepo nedeljo in na vse vas kličem blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.