Spoštovani gospod direktor Tone, dragi bratje duhovniki, na poseben način tukajšnji župnik Tine, ki nas tokrat prvič gosti v župnijski cerkvi sv. Vida v Šentvidu, spoštovani ravnatelji, profesorji, vzgojitelji, skratka vsi, ki svoje znanje in svojo srčnost prelivate v mlade rodove. In seveda, spoštovani dijaki in dijakinje, starši, prijatelji, povezani z Zavodom sv. Stanislava, vsi, ki smo se zbrali v tem svetišču, da bi z Bogom začeli to leto, to delo, kot učitelji in kot tisti, ki se učimo, da bi z Bogom začeli, z Bogom nadaljevali in z Bogom končali, da bi vse to v resnici zorelo v nekaj razveseljivega in osvetljujočega za nas same in obenem tudi razveseljivega in bogatečega za tiste, s katerimi se bomo v življenju srečevali.

Gotovo je prvi šolski dan vedno nekaj posebnega: v tem smislu, da po eni strani nosimo v sebi počitniško utrujenost, počitniška doživetja, obenem pa nas napolnjuje prijeten nemir pričakovanja vsega tistega, kar nas bo oblikovalo, kar nas bo zorilo v letu, ki je pred nami. Skratka, neka čudovita mešanica, kakršno v življenju prinese samo tisto, kar živimo v vsej polnosti. Tako počitnice kakor tudi potem šolsko leto.

Imenitna je misel, ki ste jo izbrali za moto letošnjega leta. Zaklad imamo v lončenih posodah. In moram reči, da sem en dober teden to misel nosil s sabo in je ta misel spremljala moje korake, moja razmišljanja in oblikovala tudi ta trenutek, ki ga bom delil z vami.

Zakaj je ta misel tako imenitna? Ker nam redkokdaj zares pride v zavest, kaj to pomeni. Pravzaprav nas ta misel vrača na sam začetek stvarjenja, ko je Bog izgovarjal svoj »bodi« in je nastalo vse, kar je nastalega, kakor pravi Sveto pismo. Iz Božjega v »bodi«. In ta svoj »bodi« Bog ne izgovarja samo na začetku stvarjenja, ampak ga izgovarja vedno. Nad vsakim izmed nas je Bog izgovoril svoj »bodi« in smo začeli živeti in se je v tistem trenutku zgodil čudež, nedojemljiv, nerazumljiv in hkrati neizmerno lep in velik čudež tebe. Ko je Bog iz gline, iz snovi, oblikoval tvoje telo in istočasno vate vdihnil oživljajočega duha, ko te je ustvaril po svoji podobi in podobnosti in ko si postal zanj tako zelo dragocen, kakor smo slišali v prvem berilu iz osmega psalma – »le malo nižjega od angelov«.

Ali vi to veste, da je vsak od nas le malo nižji od angela zaradi Božje odločitve? In čeprav se nam včasih zdi, da je glina pravzaprav nek cenen material, cenena stvar (ko zaslišimo zlato, dragi kamni, plemenite kovine, takrat postanemo pozorni, nad glino pa niti ne). Ampak mi smo Božja glina, to ni kakršnakoli glina, to glino je Bog vzel v roke, Bog jo je oblikoval, Bog je iz te gline ustvaril tebe. In zato je vsak izmed nas za to glino odgovoren. Za vse snovno v našem telesu je vsak izmed nas odgovoren – zase in za druge. Ker smo Božja glina, oblikovana z ljubeznijo. In nosimo v sebi ta pečat Božjih prstov, kakor smo slišali v prvem berilu: »Božji prsti so te oblikovali«.

Potem pa zaklad v tej lončeni posodi. Kaj je pravzaprav zaklad, ki je shranjen v to lončeno posodo mojega telesa, zelo lepo pove apostol Pavel v Korinčanih, ko pravi »iz teme bo zasvetila luč«. In ta luč je zasijala v naših srcih, da bi spoznali Božje veličastvo na obličju Jezusa Kristusa. To je zaklad v lončenih posodah – spoznanje Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa. Da Kristusa spoznati kot Boga ni preprosto, smo slišali v odlomku iz evangelija, ki ga je prebral kaplan Peter.

Rojaki so ga poznali, seveda so ga poznali, ampak ne kot Božjega sina, poznali so ga kot Jožefovega in kot Marijinega sina, poznali so vso njegovo žlahto – kaj se bo ta delal Boga? – in so ga odvedli na rob mesta in ga ubili v svojih srcih, četudi ga niso ubili v njegovem telesu.

Spoznati v luči, ki jo je Bog položil vate, Kristusov obraz, najprej v samem sebi – ali se kdaj, ko si se ozrl sam vase, ali si kdaj, ko si morda pozorneje pogledal v ogledalo, uzrl Kristusov obraz? Bojim se, da ne. Da smo uzrli tisto, po čemer nam je všeč ta naša glina, ali pa tisto, po čemer nam ta naša glina ni všeč, in nas moti. Nismo pa uzrli Kristusovega obraza.

Kako zelo mora zažareti ta Božja luč, ki jo Bog sam prižiga v nas, zato, da more v nas zažareti Kristusov obraz – v meni, v mojem srcu, v mojem življenju, v mojem delovanju.

Vem, kako močna mora biti ta luč, da vidimo ta Kristusov obraz v svojih sošolcih, svojih sošolkah, še bolj mora zažareti, da ga vidimo v svojih profesorjih, ki nam grejo včasih na živce …

Pa vendar, Pavel pravi: zaklad imamo v lončenih posodah in ne ostanimo zgolj glina.

Naj ta luč deluje v nas, naj sveti v nas, da bomo Kristusa v resnici spoznavali in se ga veselili v sebi in v vseh ljudeh okoli sebe. Kakšno poslanstvo, dragi moji, za to leto, ki je pred nami … Ne samo matematika, fizika, filozofija, latinščina in ne vem, kaj še vse … odlične stvari. Ampak, ko pa v tisti Božji luči v tvojem srcu zažari Kristusov obraz, je pa to nad vsemi znanostmi, ker je to ljubezen.

In še ena misel: Jeremija pravi na nekem mestu, da lončar, ki oblikuje glino v karkoli se je namenil, da jo bo oblikoval, pa se mu sfiži pod njegovimi prsti, jo preoblikuje v nekaj drugega. Poglejte, naš dragi Bog pa ne zavrže gline, nobene gline, ne mene, ne tebe, ne nikogar. Ampak to glino vzame v roko in ji skuša vrniti tisto lepoto, v kateri jo je ustvaril. Jo povabi, naj se odpre svetlobi, naj se odpre luči, naš Bog v to glino utelesi svojega sina Jezusa Kristusa, da bi mi začeli ceniti in spoštovati sami sebe in ljudi okoli nas. In ta Kristus prihaja kot luč, tista luč, ki mora zasvetiti v vsakem izmed nas, zato, da bi videli in da bi videli prav. In zato, dragi prijatelji, dragi bratje in sestre, se zadržujte ob tem motu letošnjega leta in odkrivajte vedno bolj zaklade, ki so skriti v tej glinenosti, ki so položeni v to glinenost, in življenje bo postajalo lepo, bogato, četudi ne nezahtevno in ga bo lepo živeti, čeprav ne vedno lahko živeti. In ob letu osorej, ko boste želi pridelek tega šolskega leta, boste videli, kako zelo se je napolnila kašča tvojega srca z lepim, dobrim, plemenitim, z Bogom samim. Amen.