V torek zvečer sem se odzval povabilu ustvarjalcev filma Exodus 1945: Naša kri in tako po dolgem času spet sedel v zatemnjeni filmski dvorani, ki so jo napolnjevali zvoki filmskega dogajanja in osvetljevale podobe filmskega platna. Ne bom govoril o različnih umetniško tehničnih dosežkih filma, ki nam je bil predstavljen. Veliko bolj so se me dotaknile dileme ljudi, ki so bili ujeti med različne možnosti in vsaka posebej je bila neizmerno zahtevna, usodna. Ostati ali zbežati. Rešiti tisoče ali umreti s tistimi, ki ne morejo zbežati. Napetost, ki je začela strmo naraščati znotraj družin, znotraj odnosov med zakonci. In potem težko breme vesti: ?Sem se odločil prav?? Bi moral biti sedaj biti na vlaku in ne na poti čez Ljubelj?

Nam pa se tako rado dogaja, da ta primež notranjih stisk lahkotno presojamo iz naslanjača in zviška lepimo moralne sodbe in obsodbe. Ob tem mi stalno prihaja na misel pogovor mojega starega očeta, očeta moje mame, z nemškim oficirjem. Ta je vstopil v dnevno sobo njihovega doma in vprašal: ?Kdo je tukaj gospodar?? Stari oče je odgovoril: ?Kadar ste tukaj vi, gospodarite vi; kadar so tukaj partizani, gospodarijo oni. Kadar pa slučajno ni nikogar, takrat sem gospodar jaz.?

Verjamem, da nam bo ta film pomagal, da časa, predvsem pa odločitev ne bomo več presojali skozi ideološke plašnice in ukazano zgodovino, ampak bomo začeli slutiti, da so bili v dogajanje ujeti ljudje. Upam, da nam bo ta film pomagal, da se bomo kot narod počlovečili.

msgr. Stanislav Zore OFM

ljubljanski nadškof metropolit