Prvega maja Slovenci v Franciji tradicionalno poromajo v Habsterdick, kamor so ponesli podobo brezjanske Marije Pomagaj. Letos se jim je pri praznovanju pridružil ljubljanski nadškof Stanislav Zore. V imenu škofa škofije Metz je bil navzoč generalni vikar v družbi sosednjih dekanov. Iz Nemčije sta priromala tudi izseljeniška duhovnika msgr. Janez Pucelj, ki je dolga leta koordiniral slovenske duhovnike v Evropi, in g. Aleš Kalamar. Iz Pariza pa je prišla zastopnica veleposlanice ga. Ana Marija Arko. 

Nadškof Stanislav Zore je v pozdravu omenil, da je srečanje ena izmed oblik trajne formacije ter izziv za pastoralno pomoč, ki jo potrebujejo ljudje. Tudi odziv ljudi na sodbo je različen – ko se vanjo mešajo občutki olajšanja, jeze ali zamere. Tudi sodniki so samo ljudje in bolečine ljudi ob neuspelih zakonih se dotikajo tudi sodnikov. V sedanjem svetu je zaznati, da se seznam človekovih pravic vedno bolj daljša. Vedno bolj sili v ospredje miselnost, da ima človek pravico do vsega. S tem se srečujejo pri svojem delu tudi sodniki. Vedno bolj se uporablja izraz fluidnost, ki označuje, da se vse neprestano spreminja. Zahvalil se je sodnikom za njihovo požrtvovalno delo in poslanstvo ter povzel misel papeža Frančiška, da se vse delo na postopkih začne in konča »na kolenih«, to je v molitvi.

Zbrali smo se ob četrti obletnici smrti našega pokojnega nadškofa Alojza Urana. Vsi se še dobro spomnimo, v kakšnih razmerah se je v Hospicu poslavljal s tega sveta. Bilo je sredi hude pandemije korona virusa, ki je ustavila življenje skoraj po vsem svetu in med ljudi postavila ovire, da se niso mogli obiskovati in srečevati. To je bil čas, ki je pred nekatere poklice in službe postavil še dodatne obveznosti in skrbi, saj so morali poskrbeti, da ne bi zbolelo preveč ljudi in da bi tistim, ki so zboleli, pomagali premagati bolezen in da bi čim manj ljudi umrlo.