Povabim vas, dragi bratje in sestre, da se danes Kristusu, Kralju vesoljstva zahvalimo, da nas vabi v kraljestvo, v katerem ni najmočnejši tisti, ki je najbolj brezobziren, najbolj krut, ki je najbolj poteptal svojo vest in vse odtenke človečnosti in sočutja; ni najmočnejši tisti, ki z ognjem in mečem premaguje sovražnike, ki si jih v večini primerov sam izmisli, da more uveljaviti svoj pohlep; ni najmočnejši tisti, ki okoli sebe širi strah in grozo. V Jezusovem kraljestvu je največji tisti, ki kakor Jezus premore največ sočutne ljubezni; tisti, ki na nasprotovanja, na sovraštvo in celo na nasilje odgovarja s prošnjo za odpuščanje, kakor Jezus na križu; tisti, ki vedno pušča odrta vrata srca, da morejo drugi vstopati v njegovo kraljestvo, kakor desni razbojnik. V Jezusovem kraljestvu je največji tisti, ki kot usmiljeni Samarijan ne spregleda človeka in njegove stiske.

Današnja Božja beseda pa nas prestavi v zadnje ure Jezusovega življenja. Vprašanje o Jezusovem kraljestvu je zaostreno do konca. Zvezanega, tudi pretepenega, so pripeljali pred Pilata in v notranjosti njegovega pretorija. Drug pred drugim stojita pokorni izpolnjevalec cesarjevih ukazov in Božji Sin, ki živi iz Očetove volje in je tudi v smrtnem strahu in trepetu svojo voljo podredil Očetovi volji in na koncu svojega Duha izročil v Očetove roke.

Kot ljubljanski nadškof čutim dolžnost, da varujem versko in kulturno dediščino ter sem glas pokopanih ljudi, ki bi izgubili grob. Izgradnja nevarne garaže hiše bi pomenila nasilje nad versko in kulturno dediščino naše nadškofije. Naši skupni slovenski kulturni dediščini grozi uničenje! Zato vabim vse k sodelovanju pri zaščiti najdragocenejše slovenske kulturne dediščine. Zlasti kristjane v celotni ljubljanski nadškofiji, strokovnjake in vse ljudi, ki spoštujejo našo dediščino.

Tukaj smo kot Cerkev, ki se zahvaljuje. Zahvaljujemo se, ker se Bog ne naveliča klicati ljudi v vrste svojih bližnjih sodelavcev. Zahvaljujemo se Bogu, ker za svoje sodelavce ne izbira popolnih ljudi. Kakor je nekoč hodil ob obali Genezareškega jezera in ribiče vabil, naj pustijo mreže in čolne in gredo za njim, kakor je hodil po ulicah in naletel na mitničarja, ki je pobiral davke in ga povabil, naj pusti mitnico in gre za njim, tako tudi danes hodi po poteh človeških src in v njih naleti na vse mogoče. In vabi, kakor je vabil včasih, kakor vabi vedno: »Hodi za menoj!«

Bratje in sestre, dragi kmetje in kmetice. Ne morem drugače, kot da omenim še misel, ki jo je pred kratkim povedal dr. Žiga Turk. Dejal je, da so države in različne skupnosti uspešne oziroma da lahko preživijo, če imajo svojo energijo, če imajo svojo hrano in če imajo svoje otroke. Vse troje: energijo, hrano in otroke.

Iskanje resnice je naporno, ker nas prisili, da stopimo iz sebe, da tvegamo, da si postavljamo vprašanja. Iskanje resnice nam pomaga, da širimo svoje meje, meje duha, meje srca in meje znanja. Z vsakim korakom na poti k resnici se naša obzorja širijo, pogled pa seže dalje in zaznava večje globine. Pravi iskalci resnice nikoli ne postanejo čreda, ki ne razmišlja s svojo glavo in nekritično sprejme slogane in gesla, ki jim jih pripravijo drugi, da jih kriče ponavljajo za drugimi in verjamejo, da s tem izražajo svoje mnenje in se borijo za prave stvari. V iskanju resnice mora biti človek večkrat sposoben tudi samohodstva, ki zahteva pogum, tvega korake v neznano in se ne boji priznati, da je bil njegov poskus zgrešen in da se je zmotil.

S to evharistično daritvijo se hočemo Bogu zahvaliti za življenje pokojnega gospoda Toneta. Sveta maša je največja zahvala, saj se pri sveti daritvi po Kristusi, s Kristusom in v Kristusu zahvaljujemo nebeškemu Očetu za njegovo očetovsko dobroto do nas. Obenem pa nam ravno globoka hvaležnost začne razkrivati veličino daru, ki nam je bil dan. Tudi v hvaležnosti za življenje in sposobnosti gospoda Toneta bomo vedno bolj odkrivali, kaj vse nam je Bog podaril po njem.

Če moj pogled ni uprt v Boga, če se ne prepustim njegov ljubezni, moram globino iskati drugje in ustvarjam razlike, v katerih se tako ali drugače pokažem boljšega ali pomembnejšega od drugega. Zato tekmujem, obrekujem tekmece, ali pa sem obseden z dosežki.