Če moj pogled ni uprt v Boga, če se ne prepustim njegov ljubezni, moram globino iskati drugje in ustvarjam razlike, v katerih se tako ali drugače pokažem boljšega ali pomembnejšega od drugega. Zato tekmujem, obrekujem tekmece, ali pa sem obseden z dosežki.

Vaša eminenca, spoštovani gospod kardinal dr. Franc Rode,

bila je nedelja, Gospodov dan, 23. septembra leta 1934, ko sta slovenski narod in Cerkev prejela velik dar, ki se je kalil skozi različne države in narode in jezike, se brusil v  zahtevnih in odgovornih službah ter si tako pridobil izjemno intelektualno razgledanost, širino svetovljanske kulture in globino katoliškega duha. Hvaležni smo, da Vas poznamo, da imamo milost živeti v tem skupnem trenutku in praznovati skupaj z Vami.

Zato vas danes vabim, da ne nehate poslušati Božje besede. Vedno znova vam bo Bog podaril besedo, da vas opogumi, da vas spodbudi in da vam da vedeti, da ste zanj pomembni; in to ni nekakšna poceni pomembnost, kot denimo v kampanji za nabiranje glasov – tako te ceni, da ti vedno znova kaže, kaj pomeni ljubezen do konca.

Kadarkoli berem ali poslušam ta evangeljski odlomek, se mi poleg vprašanj, kaj ljudje pravijo o Jezusu in kaj mi pravimo, kdo je, postavi vprašanje: „Kaj pa bi o Jezusu povedali ljudje, ki ga spoznavajo iz besed in iz življenja nas, kristjanov, ki pravimo, da verujemo vanj in živimo po njegovi besedi?“ Bi Jezus še bil odrešenik in ne nekakšen približek naših pričakovanj in želja?

Po pojmovanju Svetega pisma je ravno gluhota podoba nepoznavanja ali celo odklanjanja Božje besede in predstavlja stanje človeka, ki so ga zapeljali varljivi glasovi. Jezus je prišel med ljudi, ki imajo ušesa in srca gluha za Božjo besedo. In slišal je prošnjo za človeka, ki je imel gluha ušesa in je težko govoril.

Dragi bratje duhovniki, spoštovani sorodniki in prijatelji, dragi bratje in sestre. Vsem se zahvaljujem, da ste se prišli poslovit od zemeljske poti duhovnika in muzikologa dr. Eda Škulja. Sorodnikom v imenu ljubljanske nadškofije in v svojem imenu izrekam sožalje in jim obljubljam spomin v molitvi in pri mašni daritvi za pokojnega duhovnika. Želim se zahvaliti tudi vsem, ki ste spremljali njegovo življenjsko pot, zlasti v zadnjih letih in mesecih, ki jih je preživel v Duhovniškem domu Mane nobiscum na Lepem potu. Zahvaljujem se osebju doma za nego in skrb, ki ste mu jo izkazovali, posebno pa sestrama, ki sta bili ob njem ob njegovi smrti, da ga je s tega sveta spremljala človeška bližina in molitev.

Današnji odlomek nas postavlja pred vprašanje razmerja med Božjimi in človeškimi zapovedmi. K Jezusu je namreč prišla skupina farizejev in pismoukov, ki so ga vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Ne gre za vprašanje higiene in njenih zahtev, ampak za vprašanje obredne čistosti: kakšne pogoje mora izpolnjevati posameznik, da se more udeležiti obreda v skupnosti.

Marija Vnebovzeta nas spodbuja, naj se ne ukvarjamo z zmajem in njegovimi teorijami, ideologijami, zakoni in vsem drugim, s čimer hoče človeka in svet iztrgati iz Božjih rok. Spodbuja nas, naj bodo naša srca naravnana na Boga, ki je tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli.  Po Marijinem zgledu bomo Božjo voljo postavili na prvo mesto. Če bomo to delali vztrajno in dosledno, obenem pa dovolj ponižno, se bo Bog lahko ozrl tudi na nas in po nas prihajal v ta svet. Po Marijinem zgledu naša naloga ni, da bi svoje življenje in moči zapravljali za zaletavanje v zmaja, kakor koli se že imenuje in kakršne koli barve že je. Naša naloga je svetu prinašati Boga, ki se v nas rojeva z izpolnjevanjem Božje volje, z molitvijo, premišljevanjem Božje besede in prejemanjem zakramentov. V zaupanju v Boga in v življenju z Bogom je naša moč.