»Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« S tem vprašanjem se je učitelj postave obrnil na Jezusa. Evangelist poudari, da pri tem ni bil čisto iskren, saj je Jezusa skušal.

Mi pa v tem trenutku slovesa od pokojnega stalnega diakona dr. Toneta Kunstlja Jezusa iskreno prosimo, naj pokojnemu možu, očetu in dedu nakloni večno življenje, nam pa, ki se v molitvi in evharistični daritvi poslavljamo od njega, naj utrdi našo vero tako v večno življenje pokojnega gospoda Kunstlja, kakor tudi v večno življenje, ki je v nebesih pripravljeno tudi nam, ki vanj verujemo.

Zahvaljujem se vsem, ki ste prišli na pogreb in k maši zadušnici za pokojnega gospoda Kunstlja; vsem bratom duhovnikom, vsem diakonom in vsem njegovim prijateljem. Njegovim hčerkam Katarini, Mariji, Bernardi in Ani ter vsem svojcem v imenu nadškofije in v svojem imenu izražam sožalje in jim obljubljam bližino in podporo v molitvi. Za vse prosim usmiljenega Boga, naj žalujočim ublaži bolečino in naj jim v doživljanje izgube prižge luč svoje ljubezni, ki objema pokojnega očeta in ki naj objame tudi vse, ki za njim žalujejo.

S to evharistično daritvijo se hočemo Bogu zahvaliti za življenje pokojnega gospoda Toneta. Sveta maša je največja zahvala, saj se pri sveti daritvi po Kristusi, s Kristusom in v Kristusu zahvaljujemo nebeškemu Očetu za njegovo očetovsko dobroto do nas. Obenem pa nam ravno globoka hvaležnost začne razkrivati veličino daru, ki nam je bil dan. Tudi v hvaležnosti za življenje in sposobnosti gospoda Toneta bomo vedno bolj odkrivali, kaj vse nam je Bog podaril po njem.

V zapisih o pokojnem gospodu Tonetu Kunstlju bodo pisci navedli dolgo vrsto služb, ki jih je opravljal, dobrih del, ki jih je vršil, naslovov in odličij, ki jih je prejel. Verjamem, da bomo o tem še slišali in brali. Vsakemu, ki ga bo na ta način predstavil kot spodbudo našemu času in našim kristjanom, se zahvaljujem.

Sam bi rad povedal, da sem ga doživljal predvsem kot človeka, kot moža, ki je nežno in spoštljivo ljubil svojo ženo Slavico. Kot takšen je največkrat stopil v moje življenje. Na ljudskih misijonih, ki sva jih s pokojnim p. Leopoldom Grčarjem in drugimi vodila po raznih slovenskih župnijah, je imel svoj večer vedno tudi gospod Kunstelj. Skorajda nikoli ni prišel sam. Vedno je skupaj z njim prišla žena Slavica. Ljudje, predvsem zakonci, starši in mladina so lahko videli živo pričevanje njunega odnosa. Urejen mož, bistrega pogleda in plemenitih potez, ki jih je najprej nagovoril ob oznanjevanju Božje besede. Vedno je pokazal, da kristjan lahko in mora stopiti tudi na ambon in skozi berilo postati oznanjevalec Besede. Tako so ga ljudje začutili že v cerkvi, med mašo. Zato so še toliko bolj pozorno prisluhnili njegovi besedi, ko jih je nagovarjal kot zakonce in kot starše, predvsem pa kot ljudi in kristjane, ki zaslužijo biti zadovoljni v svojih medsebojnih odnosih, njegova beseda in izkušnje pa so jim pri tem bile v spodbudo. Žena Slavica je ves čas sedela med ljudmi in s svojo navzočnostjo potrjevala njegove besede. Kakšna pričevanja strokovnosti, možatosti, krščanstva in slovenstva so to bila. Hvala ti zanje, dragi gospod Tone.

Zakaj sem se odločil, da bomo danes pri maši prisluhnili Jezusovi priliki o usmiljenem Samarijanu? Zato, ker govori o bližnjem. Ne o namišljenem bližnjem. Ne gre za teoretiziranje o bližnjem, ne gre za akademsko vprašanje in tudi ne za teološko razpravljanje. Ne. Gre za življenjsko priliko, ob kateri vsakemu izmed nas zelo hitro postane popolnoma jasno, ali zna živeti bližino, ali zna postati bližnji, ali pa se temu izmika.

Pokojni dr. Kunstelj je znal živeti bližino. In to veliko prej, preden je bil novembra 2010 posvečen v stalnega diakona in ga je njegovo diakonsko poslanstvo vedno znova klicalo v bližino tistih, ki so bližino potrebovali.

Delček bližine, ki jo je kot mož živel s svojo ženo Slavico in kot oče s svojimi hčerami, sem že omenil. Gre za bližino, ki potrebuje veliko pozornosti in nežnosti, da ne spregledaš potrebe, klica po pomoči, in morda zaradi tega odideš mimo kakor duhovnik in levit v priliki.

Nikoli ga sicer nisem videl v njegovi poklicni bližini, ko se je kot zdravnik pediater sklanjal k svojim majhnim bolnikom. Kako topel je moral biti njegov doneči bariton, da se otroci niso bali njegove bele halje, ampak so prisluhnili besedi in verjeli dobroti v očeh. In najbrž je tudi njegova brada pripomogla ustvarjati zaupanje. Bližina z najmanjšimi, ki včasih niso znali povedati, kaj jih boli, ampak zdravnik Tone je to ugotovil. In ob tej bližini, ko je potrebno postati majhen, da te majhni sprejmejo in ti zaupajo, obenem pa ostati velik strokovnjak, da jim lahko pomagaš, je moral vzpostavljati še drugo bližino, bližino z materami in očeti, ki so potrebovali upanje in so nanj gledali z upanjem in zaupanjem. To je bila bližina, ki je zdravila, bližina, ki je spodbujala, bližina, ki je tolažila, bližina, ki človeka ni naložila na živinče, kakor v Jezusovi priliki, ampak ga je položila v dušo in v molitev – v prošnji k Njemu, ki je najboljši primarij in najboljši pediater, k Jezusu samemu. To je bila bližina znanja in vere, bližina receptov in molitve.

Gospod Tone Kunstelj je bil zraven tudi, ko so v Cerkvi v Sloveniji začele nastajati zakonske skupine in je tudi v svojih misijonskih nagovorih spodbujal zakonce, naj se vključijo v skupine, naj oblikujejo skupine, v katerih zakonci podpirajo drug drugega v življenju zvestobe, ljubezni in spoštovanja. V skrbi za dobre zakone je bil tudi dejavno navzoč pri začetkih priprave na zakon. Kako je znal kot mož in oče, obenem pa tudi kot zdravnik in pokončen kristjan, spregovoriti mladim parom, ki so včasih na te tečaje prihajali z neko zadržanostjo, beseda in pričevanje dr. Toneta pa sta jih navdušila in prepričala.

V začetku osemdesetih let je bil gospod Kunstelj tudi med ljudmi, ki so na pobudo p. Miha Žužka začutili, da morajo nekaj storiti za ljudi, ki so v stiskah: nastal je Družinski center Betanija, kamor so prihajali zakonci zaradi težav v medsebojnem razumevanju, starši z vzgojnimi vprašanji, mladostniki v svojih stiskah; samski, ki so iskali vernega življenjskega sopotnika, in tudi ovdoveli. Spet ljudje, ki so potrebovali bližino, poslušanje in besedo spodbude, ki so potrebovali usmiljenega Samarijana.

Kot kristjan in kot zdravnik je bil tudi zraven pri začetkih Gibanja za življenje, ki je na pobudo nadškofa Šuštarja nastalo v začetku devetdesetih let. Iz teh začetkov so se skozi čas razvile različne pobude, ki življenju med nami in v nas odpirajo prostor.

Vse dejavnosti, v katerih je bil na različnih področjih usmiljeni Samarijan, so same po sebi vodile v odločitev za stalni diakonat. Diakon v svojem izvirnem pomenu je tisti, ki streže, tisti, ki oskrbi. Zato je bil po predhodni pripravi leta 2010 posvečen v stalnega diakona ljubljanske nadškofije. In moram povedati, da je bil z veseljem diakon, z veseljem in ponosom je vršil to službo služenja. Dragi diakon Tone, hvala ti za zgled veselja in ponosa v diakonski službi.

Zadnjih nekaj let je zaradi bolezni sam prišel med tiste, ki so potrebovali bližino usmiljenega Samarijana. To bližino so mu dajale hčerke, za kar se jim zahvaljujem, pa tudi osebje Doma Janeza Krstnika. V tem domu ga v ponedeljek, 30. septembra, na god sv. Hieronima, niso mogli več zbuditi v tostransko življenje, kakor je zapisal g. Drago Čepar.

Njegov bariton se je zaslišal v nebeških zborih, kjer, to prosim in upam, še naprej skupaj s svojo ženo Slavico slavi Boga. Tam ni več ne smrti ne bolečine. Ni več zdravnikov in diakonije. Tam je samo še ljubezen, kakor je zapisal sv. Pavel. Dragi Bog, hvala ti za diakona Toneta in dragi Tone, hvala ti za vse bližine, s katerimi si plemenitil svoje in naša življenja. Amen.

Foto: Tatjana Splichal
Vir: Družina.si