Spoštovane poslušalke in dragi poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. Teden za tednom se zbiramo v tem velikem občestvu, ki ga navdihuje razmišljanje ob nedeljski ali praznični Božji besedi. Večina vas je v svojih domovih, morda celo v svojih sobah, veliko vas je tudi v različnih domovih za ostarele in pomoči potrebne, nekateri ste gotovo tudi po bolnišnicah. Ker ob sebi ne čutimo človeka, njegovega dihanja in ne slišimo njegove besede in njegovih korakov, imamo lahko občutek, da smo sami.

Ta občutek nas v tem primeru vara. Nikakor nismo sami, ampak nas Božja beseda ter naša želja in pripravljenost, da jo poslušamo in sprejmemo, da bi jo potem po svojih močeh tudi živeli, povezuje v veliko občestvo verujočih. Zato sem vas v začetku tudi pozdravil kot brate in sestre. Nismo namreč zgolj posamezniki, ki jih ne bi družilo nič drugega, kot da v tem trenutku poslušajo isto radijsko postajo, ampak to postajo poslušamo, ker smo kristjani, ki smo ne samo odprti za Božjo besedo, ampak so smo željni njegove besede, saj se spominjamo, kaj je Peter rekel Jezusu, ko so vsi odhajali od njega, češ da so njegove besede trde in jih ni mogoče razumeti. Peter je takrat odvrnil: »Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji« (Jn 6,68-69). Tudi nas povezuje v eno spoznanje, da Jezus in njegova beseda prinašata življenje. Ker smo povezani v občestvo, ki posluša Jezusa Kristusa, vam na koncu vsakega razmišljanja ob svetopisemskih berilih podelim blagoslov.

V današnjem evangeljskem odlomku je Jezus skupaj z učenci spet pripotoval v Galilejo. Prišli so v Kafarnaum. Lahko bi rekli, da so prišli v njihov kraj, saj se je Jezus v času svojega javnega delovanja večinoma zadrževal v Kafarnaumu. Vendar so še vedno na poti v Jeruzalem. To jim je povedal že v okolici Cezareje Filipove.

Na poti proti Jeruzalemu jih skuša pripraviti na dogodke, ki se bodo zvrstili v mestu, ki mori preroke. In Jezus mora tja, ker ni možno, da bi prerok umrl zunaj Jeruzalema. Na poti skozi Galilejo je ponovno napovedal svoje trpljenje. „Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.“

Gre za drugo od treh napovedi trpljenja v Markovem evangeliju. To je znamenje, da je bilo za Jezusa zelo pomembno, da apostolom pride v zavest, da pot v Jeruzalem ni pot na ta ali oni praznik, ampak da je to pot v izpolnitev poslanstva, ko bo Jezus povzdignjen z zemlje in bo vse pritegnil k sebi (Jn 12,32). Ob prvi napovedi trpljenja je Jezus dejal, da bo moral veliko trpeti, da ga bodo starešine, veliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili.

Ob drugi napovedi ne omenja več skupin, ki so mu običajno nasprotovale in ki so načrtovale njegovo smrt – starešin, velikih duhovnikov in pismoukov. Sedaj Jezus razodene, da bo izročen ljudem v roke. Kdo pa ga bo izročil, bi se lahko vprašali. In verjetno bi hitro našli odgovor: Juda. Kako priročno je najti odgovornega za neko dejanje, najti krivca in z narejeno nedolžnostjo ostati zunaj dogajanja. Kot Pilat; on si je umil roke in mislil, da je breme odgovornosti preložil na druge. Toda četudi ni vihtel kladiva, so bile njegove roke krvave, in tega ne morejo sprati reke vode.

Jezus pravi, da bo izročen ljudem v roke. Zato ne more biti Juda tisti, ki ga je izročil, saj je tudi Juda človek in je nekdo tudi njemu izročil Jezusa v roke. Strokovnjaki pravijo, da je evangelist Marko na tem mestu uporabil teološki trpnik, ki ga sveti pisatelji uporabijo, da neko dejanje pripišejo Bogu. Bog je tisti, ki izroči svojega Sina. Vse pa izhaja iz Božje ljubezni. Jezus namreč v nočnih pogovorih pove Nikodemu, da je Bog „ svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje“ (Jn 3,16).

Ta trenutek je odločilen za pravilno razumevanje Očetovega in Sinovega delovanja pri odreševanju sveta. Oče je iz ljubezni dal svojega edinorojenega Sina, da bi vsak lahko imel večno življenje. Oče ni poslal Sina, da bi ga umorili in utišali. Oče je dal Sina, da bi ljudem povedal, kaj pomeni Očetova ljubezen in kakšen bi moral biti naš odgovor na to ljubezen.

Skoraj nujno moramo na tem mestu omeniti Jezusove prilike o vinogradu in najemnikih. Gospodar vinograda je k najemnikom pošiljal služabnike, da bi mu dali od pridelkov vinograda. Pa so z vsakim grdo ravnali, ga zasramovali in ga vrgli iz vinograda praznih rok. Zato se je odločil, da bo k njim poslal svojega ljubljenega sina v upanju, da „bodo morda njega spoštovali“ (prim. Lk 20,9-17).

Oče je poslal svojega ljubljenega sina, da bi mu ljudje izročili od pridelkov vinograda. Zdi se mi, da moramo na tem mestu biti zelo pozorni. Oče ni zahteval Sinove smrti, da bi bila potešena njegova jeza nad človekovo nezvestobo in grehom. Oče je poslal Sina, da bi ljudi naučil zvestobe in ljubezni.

Mi pa smo ga zgrabili s svojimi rokami in ga umorili. Ni Bog skoval žebljev in ni on stesal križa. To smo naredili mi. Zato na Jezusovo smrt ne moremo gledati kot na nekaj, kar je posledica Očetove zahteve po zadoščenju, ampak moramo ponižno in skesano priznati, da smo ga umorili mi.

To morda vsaj do neke mere lahko tudi skušamo razumeti, kar se je dogajalo v nadaljevanju. Prišli so v Kafarnaum. Ko so bili v hiši, jih je Jezus vprašal, o čem so se menili med potjo. Odgovorili so mu z molkom. Najbrž jih je bilo sram. Kako naj mu povedo, da so se med potjo pogovarjali o tem, kdo izmed njih je največji in mu pri tem gledajo v oči. Bili so do dna osramočeni, morda pa je bil kdo izmed njih tudi razočaran nad seboj.

Preden se začnemo zgražati nad njimi, kako so se mogli ob Jezusovem pripovedovanju, kaj ga čaka v Jeruzalemu, prepirati med seboj, kdo je pomembnejši, kdo je uglednejši – skratka – kdo je največji, se ponižno ozrimo vase. Koliko naših pogovorov – ne glede na to, o čem govorimo – je prikrito bojno polje za prevlado, za gospodovanje nad drugimi. Se vam še ni zgodilo, da ste med povzdigovanjem pri maši klečali in pobožno sklanjali glavo, obenem pa se vam je po glavi pletlo obtoževanje ali vsaj sumničave misli do tega ali onega človeka, do te ali one sosede? Kristus se daruje na oltarju, v Njem in po Njem se zahvaljujemo Očetu in mu dajemo čast, obenem pa se mislih borimo proti nekomu v naši okolici … Kaj ni to enako nerazumljivo, kot je bil pogovor med učenci ob Jezusovi napovedi trpljenja.

Človeško mišljenje je krhko in toliko stvari ga ogroža: trpi zaradi strahu pred trpljenjem in pred praznino. In ta prvinska groza nas sili, da stalno branimo svojo varnost in skušamo zagotoviti svojo identiteto. To nas vodi v grozo pred tem, da ne bi bili prvi. Prav iz takšne miselnosti se je razvnela razprava med učenci o tem, kdo je največji. Želja po zmagi, po biti prvi, po biti največji, je napor, da bi izgnali bedo iz našega bivanja. Apostol Jakob lepo pove: „Kjer sta nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo. Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez pristranskosti in hinavščine. In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki uresničujejo mir.“

Če moj pogled ni uprt v Boga, če se ne prepustim njegov ljubezni, moram globino iskati drugje in ustvarjam razlike, v katerih se tako ali drugače pokažem boljšega ali pomembnejšega od drugega. Zato tekmujem, obrekujem tekmece, ali pa sem obseden z dosežki.

Jezus s svojimi učenci ne razpravlja o njihovih pogovorih. Ne skuša jim dokazati, da nimajo prav. Jezus vzame otroka, ga postavi v sredo, ga objame in jim reče: „Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.“ Ne, kdor je največji, najbolj pameten, najbolj pomemben. Ne. Ampak kdor zna sprejemati, ne da bi mislil na korist, pa kakršno koli že. Kdor sprejema iz čiste ljubezni, kakor je Jezus in čiste ljubezni sprejel nas, čeprav ga je to stalo življenja.

Bratje in sestre, živimo v tekmovalni družbi. Učitelj se ponaša z najbolj bistrim učencem, trener se ponaša z najboljšim od svojih tekmovalcev, mama pa deluje po čisto drugih merilih; vodi jo ljubezen in njena pozornost je namenjena najšibkejšemu otroku.

V vsaki družini, v vsaki skupnosti so ljudje, ki so najšibkejši. Smo jim sposobni posvetiti pozornost, jih objeti? Zato, ker je to storil Jezus in ker si prizadevamo, da bi bili njegovi.

Voščim vam lepo nedeljo, z očmi, odprtimi v zadnji cilj poti, ki je vstajenje in življenje, in z odprtim srcem za tiste, ki potrebujejo bližino in sprejetost. Dragi bratje in sestre, danes in vedno naj vas blagoslavlja vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.