Spoštovane poslušalke, dragi poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre. V letošnjem letu, kot nam je že dobro znano, nas skozi Jezusovo življenje in delovanje vodi evangelist Marko, ki je napisal najkrajši evangelij, ima namreč samo šestnajst poglavij v primerjavi z Matejevimi osemindvajsetimi ali Lukovimi štiriindvajsetimi, Janezov evangelij pa jih ima enaindvajset. Po nekaterih razlagalcih naj bi bil ta evangelij tudi najstarejši, Marko pa naj bi Jezusovo življenje zajemal iz Petrovega pripovedovanja in oznanjevanja.

V odlomku, ki ga poslušamo in premišljujemo na šestindvajseto nedeljo med letom, se pojavi vprašanje nekega neznanca, anonimneža, ki je v Jezusovem imenu izganjal hudega duha. In pri tem je bil uspešen, za razliko od učencev, okoli katerih se je nekaj vrstic prej zbrala velika množica. Ko je namreč Jezus prihajal z gore spremenitve, je videl okoli učencev ljudi, ki so razpravljali z njimi. Ko je vprašal, kaj se dogaja, mu je neki oče odgovoril, da je pripeljal svojega sina, ki ga je obsedel nemi duh, in prosil učence, naj ga izženejo. Pa niso mogli. Potem, ko je Jezus dečka osvobodil nemega duha, so ga učenci vprašali, zakaj tega niso mogli storiti oni. Jezusov odgovor je bil pomenljiv zanje in je pomenljiv za nas danes. »Ta rod se lahko izžene le z molitvijo in postom,« jim je odvrnil.

Sedaj pa odkrijejo, da nekdo uspešno izganja hudega duha in pri tem uporablja Jezusovo ime. Ni presenetljivo, da so bili zaradi tega nejevoljni. Prizadet je bil njihov ponos. Peklo jih je, da oni, ki so vendar tako blizu Jezusu, ki že leta hodijo z njim in so bili tolikokrat priča Jezusovih čudežev in izganjaj hudobnih duhov, nenadoma kljub prizadevanju ne dosežejo nič, ta tujec pa uporabi Jezusovo ime in obsedenci so svobodni.

Zakaj se zaletavajo vanj? Janez je dejal, da so mu branili uporabljati Jezusovo ime pri izganjanju hudih duhov zato, ker ne hodi za njimi. To pomeni, da ni bil njihov. Ni pripadal skupini. Danes bi rekli, da ni bil prave barve, da ni bil na pravi strani zgodovine … Razlogov je toliko, kolikor je tistih, ki razlagajo, saj je vsak sposoben najti svoje razloge in povedati svoje utemeljitve. Največkrat slišimo, da je temeljni razlog, zakaj nekdo nekaj sme, nekdo drug pa tega ne sme, pripadnost. Kdor je naš, ta sme, kdor pa ni naš, ta seveda ne sme. Pa gre lahko za isto dejanje. Presoja je čisto drugačna in tudi posledice ali pa zasluge pa so popolnoma drugačne. Že v antiki so to povedali precej slikovito: »Quod licer Iovi, non licet bovi.« Ali po naše: »Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volom.«

Jezusovi učenci so bili vsekakor prepričani, da je njim dovoljeno uporabljati Jezusovo ime, čeprav pri tem nimajo uspehov, da pa to ni dovoljeno nekemu neznancu, čeprav z Jezusovim imenom osvobaja obsedence hudih duhov. Ni torej pomembno, da ta nekdo nekoga reši zla, ampak da nima članske izkaznice.

Ko je Janez Jezusu povedal, kako so postopali, je najbrž pričakoval, da bo Jezus odobraval njihovo zavzetost in jih bo pohvalil. Pravzaprav so hoteli samo zavarovati njegove pravice in njegovo dobro ime. Ne more si kdor si bodi privoščiti, da bo deloval v Jezusovem imenu. In kar vidim, da Janezu dajete prav, da prikimavate. Jezusovo ime je pa ja preveč sveto, da bi ga lahko uporabljal kdor koli, pa čeprav dosega dobre rezultate.

Ampak Jezus je ravnal drugače. Ni pohvalil Janeza in tudi ne drugih učencev. Jezus je preveč svoboden in kot takšen je tudi tako močno prežet z ljubeznijo, pravzaprav Jezus je ljubezen, da bi postavljal kakršne koli ograje ali prepreke med sebe in med ljudi. In tudi drugim ne dovoli, da bi postavljali takšne prepreke ali da bi sami postali prepreke, ki bi ovirali druge, da bi prihajali do Jezusa.

Zato je Jezus Janezu odgovoril: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas.« In Jezus je šel še dlje: »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam – zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.« Ne samo, kdor stori nekaj dobrega v Jezusovem imenu, ampak celo kdor da nekomu kozarec vode, ker je žejen, ali kos kruha, ker je lačen, mu bo Bog to povrnil. Ne glede na to, ali je zapisan v seznamih neke skupnosti, ali je pripadnik določene organizacije – po svojih dejanjih, ki razodevajo čutenje njegovega srca, je Božji in ne bo pogrešal svojega plačila.

Če bi se potrudili in se odpovedali temu, da bi ljudi presojali po pripadnosti ali po članskih izkaznicah, mar se naš pogled na svet in seveda še bolj na ljudi ne bi temeljito spremenil? Začeli bi spoznavati, da je okoli nas veliko ljudi, ki si prizadevajo delati dobro in pri tem večkrat niti ne uporabljajo Jezusovega imena. Niti ni potrebno. Mi jih lahko imamo za tujce, za tiste, ki niso naši. Jezus pa jih prepozna in jih sprejema med svoje in jim dovoljuje, da smejo pri prizadevanju za dobro uporabljati tudi njegovo ime.

Evangelij pa nas opozarja še na nekaj drugega. V nadaljevanju Jezus spregovori o pohujšanju. Pravi namreč: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj … Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj … Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni!« Ob teh Jezusovih besedah nam pride na misel, da pretirava in da teh besed nikakor ni treba in jih ne smemo jemati dobesedno. Če bi se teh besed držali, mar ne bi po svetu hodili samo še pohabljenci brez nog in brez rok, ter slepci brez oči in glušci brez ušes.

Pohujšanje! Škandal! V našem času je to pravzaprav velikokrat uporabljena in še večkrat napisana beseda. Škandali v Cerkvi, škandali v politiki, škandali v gospodarstvu, škandali v športnih ustanovah, škandali v izobraževalnih in vzgojnih okoljih … Škandali vsepovsod. Vsak izmed nas bi jih znal našteti kar nekaj in tudi navesti imena tistih, ki so jih zagrešili. In storiti moramo vse, kar je v naši moči, da teh škandalov ne bi bilo.

A v Jezusovem primeru, ko on spregovori o pohujšanju, moramo biti pozorni, na kaj misli. Glede na velikoduhovniško molitev, v kateri je Jezus v odločilnem trenutku slovesa od učencev molil za edinost med njimi, je najhujše pohujšanje needinost. Vse, kar je proti občestvu, je tuje Svetemu Duhu in uničuje Cerkev. Ne glede na to, za kaj gre. V življenju vere se v določenem trenutku pokaže nadvse jasno: občestvo, medsebojna povezanost in spoštovanje je pomembnejše od imeti prav. Slišal sem moža, ki je za odnose v družini povedal: »Doma imam raje mir in sožitje kakor pa prav.«

Nobena Cerkev, noben zakon, nobeno prijateljstvo in noben pristen odnos ne more obstati, ne da bi se tisočkrat namesto za prav odločili za občestvo. Če bi Jezus imel za absolutno merilo prav in narobe, ne bi šel iskat in ljubit izgubljene ovce, se ne bi usmiljeno ozrl v Petra in ne bi sprejel v raj skesanega razbojnika.

Zato moramo v svojih odnosih odstraniti kazanje s prstom, ki razodeva naš vzvišeni odnos do drugih, ki jim vsiljujemo svojo voljo. Odpraviti moramo roke, ki kradejo, vzvišene poglede in poglede, ki razkrivajo pohlep po denarju; odstraniti moramo noge, ki naglo tečejo od zamer k maščevanju; odstraniti moramo zavistne in sumničave poglede, ki v naših družinah in skupnostih ustvarjajo nevzdržne razmere, kjer bratje v skupnosti ali v družini drug drugemu ne namenijo več niti besede.

Kdor nima poguma, da bi odločno odsekal te priložnosti za greh, kdor zadovolji vse svoje muhe, je v nevarnosti, da prej ali slej konča v peklenski dolini – pa ne najprej v dolini pogubljenja, ampak v dolini osamljenosti in bolečine.

Naj bo današnja nedelja prva med tistimi, v katerih v mojem življenju ne bo nikogar, ki bi ga izključeval. Naj prenehajo delitve na naše in vaše. Naj se v nas uresničuje Jezusov pogled na ljudi, ki je pogled ljubezni in usmiljenja.

Želim vam lepo nedeljo ter vas in vse vaše blagoslavljam v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.