Na srečanju z ministranti je papež Leon XIV. dejal: »V duhovnikovih rokah in ob njegovih besedah 'to je moje telo, to je moja kri', Jezus tudi danes daruje svoje življenje na oltarju, preliva svojo kri za nas, danes. Sveta maša nas odrešuje danes! Odrešuje svet danes! To je najpomembnejši dogodek kristjanovega življenja in življenja Cerkve, ker je srečanje, v katerem se Bog daruje za nas iz ljubezni, vedno znova in znova. Kristjan k maši ne gre zaradi dolžnosti, ampak ker sveto mašo potrebuje; potrebuje Božje življenje, ki se podarja, ne da bi karkoli zahteval v zameno.«

Imenitna je misel, ki ste jo izbrali za moto letošnjega leta. Zaklad imamo v lončenih posodah. In moram reči, da sem en dober teden to misel nosil s sabo in je ta misel spremljala moje korake, moja razmišljanja in oblikovala tudi ta trenutek, ki ga bom delil z vami.

V tem se danes pridružujemo papežu Leonu, ki nas je za današnji dan povabil z besedami: »Vse vernike vabim, da 22. avgust preživijo v postu in molitvi ter prosijo Gospoda, naj nam podari mir in pravičnost in naj obriše solze tistih, ki trpijo zaradi nenehnih oboroženih spopadov. Naj Marija, Kraljica miru, posreduje, da bi narodi našli pot miru … medtem ko je naša zemlja še naprej ranjena zaradi vojne v Sveti deželi, Ukrajini in mnogih drugih delih sveta.«

Letos Marijino vnebovzetja obhajamo v svetem letu, ki mu je pokojni papež Frančišek previdnostno začrtal smer, ko nas je poimenoval kot romarje upanja. In današnja Božja beseda je sporočilo upanja, neuničljivega upanja, ki ne osramoti, »ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5).

Pred Boga pa prinašaj tudi ljudi, h katerim boš poslan. Nikoli ne pojdi pred nobeno skupino, ne pristopi k nobenemu oltarju, ne oznanjaj z nobenega ambona, ne da bi prej ne stopil pred Boga in mu izročil sebe in tistih, ki jim boš govoril, ki jim boš maševal, ki jim boš oznanjal. To bo v tebi ohranjalo živo zavest, da si poklican in poslan, in da so tisti, h katerim prihajaš, Božji in samo kolikor jih sprejemaš kot Božje, so tudi tvoji.

Naj nas sveto leto, v katerem se učimo romati proti upanju, tudi po današnji slovesnosti okrepi v spoznanju, da je pravica močnejša od krivice, da je resnica močnejša od laži, da je življenje močnejše od smrti, da je ljubezen večja od zločina in da je Bog večji od pekla in vseh njegovih del.

Zahvaljujem se Ti za zgled zvestobe in navdušenja, s katerima si opravljal najrazličnejše službe v Gospodovem vinogradu. Zvestoba in navdušenje sta za teboj puščala sledove Tvojega duhovništva in potem Tvojega škofovstva. Ob vsem tem nas prevzema hvaležnost in občudovanje Božje naklonjenosti, ki človeškim otrokom po človeških otrocih dela dobro.

Ta končni dogodek vnebohoda nas opozarja na dve skušnjavi, ki stalno prežita na verne: da bi se zaprli v zakristije in da bi v samozadovoljnem premišljevanju bežali pred resničnostjo. Priznati moramo, da nas tudi svet večkrat skuša prepričati, da je to naše mesto, da je to naš način krščanskega delovanja.