Nedelja svetniških kandidatov nas je danes zbrala v cerkvi Svete Trojice, v kateri je dolgo časa maševal in zlasti spovedoval Božji služabnik prof. Anton Strle. Ob njem bomo prosili za srečen potek postopka za beatifikacijo še za škofa Antona Vovka, škofa Friderika Baraga, škofa Janeza Frančiška Gnidovca in duhovnika Andreja Majcna. Več nam bodo o poteku postopkov povedali postulatorji in vicepostulatorji na koncu te svete maše.

Zakaj se jih spominjamo? Najprej zaradi tega, ker vsak človek zasluži spomin. Vsak mora imeti mesto v srcu tistih, ki so živeli z njim in v srcih njihovih potomcev. Kajti vsak naslednji rod živi iz tega, kar mu je prejšnji rod zapustil v dediščino.

Dragi bratje in sestre, dragi romarji, dragi Marijini častilci. Pri Kraljici miru na Kureščku smo se zbrali v hvaležnosti za zglede naših prednikov, obenem pa tudi v zaupni prošnji, da bi po njihovem zgledu tudi mi danes svoje odločitve zajemali iz Jezusovega evangelija in iz neomajnega zaupanja v Marijino priprošnjo in pomoč.

Dragi bratje in sestre, kot hvaležni Marijini otroci in kot njeni vneti častilci smo se danes, na praznik njenega vnebovzetja zbrali pri Mariji Pomagaj na Brezjah, kamor že dobrih dvesto let romajo slovenski kristjani, da bi se zahvalili za Božjo pomoč, ki so je deležni po Mariji, in da bi po Mariji Pomagaj Očetu izročili svoje prošnje in potrebe vsakdanjega življenja.

»Hočem. Hočem z Božjo pomočjo.« S temi besedami obljube bo msgr. Mitja Leskovar že tretjič izrazil svojo voljo in pripravljenost, da vse svoje življenje izroči v službo Bogu, Cerkvi in ljudem. Mi bomo to njegovo pripravljenost podprli s svojo molitvijo k Vsemogočnemu in z velikim zaupanjem, da nam je Bog vedno tako blizu, da moremo izpolniti svoje obljube in biti priče njegove ljubezni v svetu.

Podobno je z vami. Vsak je na svoj način posebna posoda in vsak je po svoje sposoben prinesti Jezusovo ime pred ljudi, h katerim je poslan. Z vsem srcem vstopite v šolo Gospoda Jezusa Kristusa. On lahko Simona vzgoji v Petra, on lahko Savla oblikuje v Pavla, on lahko Anžeta, Martina, Tilna, Janeza, Mateja in Roka napravi za apostole svojega ljudstva. Kot nujni pogoj tega preoblikovanja pa ostaja: Hodi za menoj!

»Ukaži, naj Levijev rod stopi bliže in ga postavi pred duhovnika Arona, da mu bodo služili,« smo slišali Gospodovo naročilo Mojzesu. Tudi danes sta bila naša brata Peter in Boštjan poklicana po imenu in sta izpovedala, da sta tukaj. S tem sta izrazila svojo pripravljenost pomagati škofu in njegovemu zboru duhovnikov pri službi besede, oltarja in dejavne ljubezni.

Dovolite, da nas še enkrat nagovori papež Frančišek: »Kot duhovniki, sinovi in člani duhovniškega ljudstva, moramo sprejeti odgovornost za prihodnost in jo načrtovati kot bratje. Svojo krhkost, krhkost vsega človeštva položimo v Gospodove ranjene roke kot svet dar. Gospod je tisti, ki nas spreminja, ki nas uporablja kot kruh, ki vzame naše življenje v svoje roke, nas blagoslovi, nas razlomi in podeli in da svojemu ljudstvu.«

V Marijinem mesecu goduje veliko svetnikov, ki so naši priprošnjiki in zavetniki. Ljubljanski nadškof metropolit se jih je spomnil preko svojih profilov na družbenih omrežjih. Na Facebook strani se je med zadnjimi, ob godu Lepopolda Mandiča (12. maj) in Janeza Nepomuka (16. maj) spomnil spovednikov.

»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni,« nam danes pravi Jezus. Ob njegovi besedi si lahko zastavimo zelo konkretna vprašanja. Je pot, po kateri stopam, Jezus, ali morda kaj drugega? Sprejemam resnico, ki nam jo kaže in o kateri nam govori On, ali si dovolim prilagoditi resnico trenutnemu razpoloženju. In končno, kaj meni pomeni življenje? Kdaj sem v resnici živ? Ali ob kom sem najbolj živ? Ko strežem sebi ali ko sledim Jezusu Kristusu? +SZ