Spoštovani gospod nadškof mons. Giampaolo Crepaldi,

Vam osebno in Cerkvi tržaške škofije izražamo sožalje ob smrti škofa mons. Eugenia Ravignanija.

S pokojnim škofom sem se srečeval na Sveti Gori, pa tudi v Trstu, saj so nekaj časa slovenski frančiškani delovali tudi v tržaški škofiji. Spominjam se njegovega blagega značaja in nasmeha njegovega obraza. Doživljal sem ga kot dobrega pastirja, ki je poznal potrebe svojega ljudstva in po najboljših možnostih na te potrebe odgovarjal, kar na področjih, kjer sobivajo različni narodi in jeziki, ni vedno lahko.

Imenovanje je dokaz sposobnosti, s katerimi ste v preteklosti in boste v prihodnje služili Cerkvi. Papeža Frančiška boste zastopali v deželi, kjer je situacija  zapletena in zahtevna. Pri tem Vam bodo pomagale izkušnje, ki ste si jih nabrali na različnih koncih sveta. Predvsem pa naj Vam bo v oporo trdna vera v Gospodovo bližino ter veliko zaupanje v Marijino priprošnjo in varstvo. Pomenljivo je, da ste bili imenovani v začetku njenega meseca maja.

Spoštovane gledalke in gledalci, dragi bratje in sestre. Mesec maj poimenujemo z različnimi imeni, vsa pa so tako ali drugače povezana z brstenjem in cvetjem, kar bi vse lahko povzeli v eno samo besedo: novo veselje do življenja. Maj je na poseben način mesec življenja.

Kako pomembno je, da se v časih preizkušnje ne zapremo vase. Kakor Jezus na križevem potu, ki ni omahnil v svojo bolečino, ampak je ob vsem, kar je doživljal, ostajal pozoren do ljudi okoli sebe: do matere, do Simona, do Veronike, do žena ob poti. Kdo je v tem trenutku ob moji poti, kdo hodi z menoj in me nevsiljivo, z velikim spoštovanjem vabi iz moje potrtosti, iz moje ujetosti v žalost in razočaranje? Verjetno tako kot Jezus z učencema tudi on z menoj stopa po poti, čeprav grem proč od Jeruzalema, proč od skupnosti. Zakaj? Da bi se na poti odprlo moje srce in bi začel v resnici govoriti z njim.

Dragi gospod nadškof Uran, eno od težjih let tvoje škofovske službe je bilo leto 2007, ko naša nadškofija ni imela nobenega škofijskega novomašnika. Kot pastir te Cerkve si se globoko zavedal, da za delovanje potrebuje duhovnike. Prepričan sem in hkrati prosim, da se pridružiš bratom in sestram pri tej veliki prošnji vernega ljudstva za nove duhovne poklice.

Iskreno upam, da ste v letošnjem obhajanju praznikov doživeli veliko noč, doživeli njega, ki je vstal in živi in mu pojemo alelujo, ne toliko z glasom, kot s srci, z življenjem. »Slavimo Gospoda.«

Gospodu se zahvaljujemo za dar njegovega življenja. Gospodu se zahvaljujemo za dar njegovega duhovništva in škofovstva. In Gospodu se zahvaljujemo za dar njegovega dobrega in veselega srca. Naj ga Gospod sprejme v svoje kraljestvo, vse vas pa vabim, da zanj molimo in darujemo svete maše. Naj počiva v miru.

Zahvaljujem se vsem, ki nosijo levji delež boja z boleznijo, torej vsem tistim, ki si prizadevajo sprejemati in živeti ukrepe, čeprav jih bremenijo. Kakor je bilo že večkrat rečeno: skupaj zmoremo.

Če so zaprte naše cerkve, da v njih ne moremo sodelovati pri mašah in obredih velikega tedna, to nikakor ne pomeni, da se moramo ločiti od našega krščanskega občestva, da se moramo ločiti od bratov in sester. Če dobro prisluhnemo, bomo slišali, kako nas Jezus vabi, naj v tem času gradimo živo Cerkev, v kateri je on sam navzoč, kajti kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu, je po njegovi obljubi on sam sredi med njimi.