Hčere krščanske ljubezni – sestre usmiljenke Province sv. Katarine Labouré – Jugovzhodna Evropa so začele redni provincialni zbor, ki bo trajal do 25. julija. Zbrale smo iz šestih držav naše province: Slovenije, Hrvaške, Srbije, Makedonije, Kosova in Albanije.

Zbrane je pri sveti maši ob začetku provincialnega zbora nagovoril ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore OFM.

Spoštovana s. provincialka, drage sestre članice provincialnega zbora. Odločile ste se, da boste v Hiši kruha pri Svetem Duhu pregledale življenje in delovanje vaše province v preteklem obdobju in se obenem ozrle naprej, in sicer pod dvema vidikoma, kakšne so zmožnosti province in kaj svet potrebuje v tem trenutku. Ste zelo zanimiva provinca. Živite in delujete pod zavetništvom sv. Katarine Labouré, po kateri se imenuje vaša provinca, nekakšen zemeljski ali zemljepisni okvir pa ji določa drugi del njenega imena: Jugovzhodna Evropa. Zbrane ste sestre iz šestih držav: Slovenije, Hrvaške, Srbije, Makedonije, Kosova in Albanije. Pestra sestavljenka zgodovine, kultur, jezikov, izročila. V tem se skriva bogastvo, obenem pa vas postavlja pred posebne izzive.

Ko sem razmišljal o vaši provinci, vidim, da je mednarodna. Kot že rečeno, sestre prihajate iz šestih držav, ne upam pa si ugibati, koliko narodnosti je med vami. To me spominja na začetke Cerkve. Prvi Jezusovi učenci so bili sami Judje. Ljudje, ki so rasli iz spoznavanja postave in iz izpolnjevanja njenih zapovedi in predpisov. Toda Jezus je naročil, naj gredo po vsem svetu in naj evangelij oznanijo vsemu stvarstvu. Nobene prave predstave niso imeli, kako bi oni lahko izpolnili Jezusovo naročilo. A Jezus je pred Damaskom vrgel v prah Savla, v katerem je prepoznal primerno posodo, da ponese njegovo ime pred vladarje in kralje. Pavel s svojim viharnim značajem, temu pa so se pridružila še preganjanja, ki so se vrstila drugo za drugim, sedaj v eni pokrajini, potem v drugi, in evangelij je nezadržno krenil na pot do skrajnih meja zemlje.

In je prišel tudi do nas. V Filipih v Makedoniji je prvič stopil na evropska tla. Potem pa se je širil iz različnih središč in po različnih poteh. Kamor koli je Božja volja ali so ugodne ali neugodne okoliščine pripeljale kristjana, je ta kristjan s sabo prinesel Jezusa Kristusa in njegov evangelij. Sile, ki je gorela v njem, Jezusa Kristusa, umrlega in vstalega, ni mogel zadržati ne v sebi in ne zase – hočeš nočeš so ga ljudje opazili. Nagovoril jih je, jih prepričal in začeli so tega prinašalca evangelija povpraševati po njem. Evangelij se je širil in Jezusova beseda je stopala po poteh Evrope in pozneje dobesedno do konca sveta. Krščanstvo je v resnici postalo vesoljno.

Ko razmišljam o vaši redovni ustanovi in tudi o vaši provinci, ne morem mimo podobnosti – seveda v drugačnem merilu. Jezus Kristus in njegov evangelij je našel rodovitno zemljo v srcu svetega Vincencija Pavelskega in svete Ludovike de Marillac, ki sta v navdihnjenem sodelovanju ustanovila Hčere krščanske ljubezni. Ta duhovnost je pritegnila sestro Leopoldino Jožefo Brandis, ki je Hčere krščanske ljubezni – usmiljenke, pripeljala v Slovenijo. Iz Slovenije so se po skrivnostnem Božjem delovanju, tako kot v prvih časih Cerkve, širile v druge dežele, kjer so ubogi potrebovali skrb in ljubezen, sestre pa evangelija niso mogle zadrževati zase.

Ob tem provincialnem zboru so se na nek način pokazali sadovi tega razlivanja evangelija v preteklosti, ki so ga s seboj nosile sestre, kamorkoli so prišle. Zato mi dovolite, da vas vse iskreno in prisrčno pozdravim v ljubljanski nadškofiji in vam zaželim blagoslovljena razmišljanja pod vodstvom Svetega Duha, saj ste se zbrale v kraju, ki nosi ime po njem, in bogato žetev v teh Hiši kruha, ki vam v teh dneh nudi zavetje in omogoča molitev, pogovor, razmišljanje in načrtovanje.

Vodilo vaših razmišljanj je: »Ustvarjalke miru in upanja.« Temu geslu ste dodale še pojasnilo: »Naša karizma nas spodbuja k dejavnemu spodbujanju miru in prinašanju upanja v tem nemirnem svetu, ki povzroča toliko negotovosti in obupa.«

Ob tem me močno prevzema misel, da je dejstvo, da svoj provincialni zbor obhajate v času, ko v Cerkvi obhajamo praznik sv. Marije Magdalene, ki za Božjo Materjo Marijo nosi najvišji naslov: apostola apostolov. Ve ste Hčere krščanske ljubezni, ona pa je hči Božjega usmiljenja.

Z njenim doživljanjem se skladajo misli iz današnjega berila iz Visoke pesmi. Nevesta pripoveduje, da je »na svojem ležišču, ponoči, iskala njega, ki ga ljubi njena duša, iskala ga je, pa ga ni našla.« Zato se je odločila, da bo »vstala in obhodila mesto, po cestah in trgih bo iskala njega, ki ga ljubi njena duša.«

Tako tudi Marija Magdalena kljub spoznanju Božje ljubezni, ki se ji je razodela v usmiljenem odpuščanju, ki ga je bila deležna od Jezusa Kristusa, v noči po križanju in pokopu ni zdržala na svojem ležišču. Kje je on, ki ga ljubi njena duša. Je v grobu, v katerega so ga položili, potem ko so ga sneli s križa? Ali ga lahko najde; kjerkoli, v mestu, na cestah, na trgih – morda na krajih, kjer je prej iskala ljubezen, pa je ni našla.

Šla je h grobu. Vedela je, da je tam, saj je bila zraven, ko so ga položili v skalno duplino in prednjo zavalili kamen. Tam je ponovno zaslišala svoje ime. In v njegovem nežnem glasu je prepoznala njega in je prepoznala sebe. »Pojdi in povej mojim bratom, naj gredo v Galilejo, tam me bodo videli.«

Po nemiru in vrvežu tistega jutra, v katerem so učenci v strahu pričakovali, da bo padlo po njih, je Marija Magdalena prinesla učencem sporočilo o vstajenju in potem izginila iz evangeljske pripovedi. Marija Magdalena se je umaknila, sporočilo vstajenja in življenja pa je nadaljevalo pot: v Samarijo in Galilejo in do skrajnih meja zemlje. Vse do nas, danes.

Zato, drage sestre, se veselim z vami, ki ste podedovale Magdalenino sporočilo in ga prenašate naprej. Kaj je bil prvi pozdrav Vstalega, ko je v večeru velike noči nagovoril svoje prestrašene učence: »Mir vam bodi!« Ta pozdrav je tako močan, tako globok in – danes je moderna beseda – globalen, da nagovarja tudi vas, ki želite biti prinašalke miru.

A tega poslanstva ne moreš živeti drugače, kot da iščeš njega, ki ga ljubi tvoja duša. Ne moreš ga živeti v varnosti vsakdanjega udobja, med mirnimi stenami samostana, morda še v varni razdalji do drugih sester skupnosti. Tam ga ni. Tam je moje udobje, moja varnost, moj mir.

Toda to ni njegov mir. Da bi odkrili njegov mir, moramo ven, k nemirnim in prestrašenim ljudem, ki so včasih jezni včasih obupani, in jim prinesti solzo sočutja in prgišče ljubezni in razumevanja. Na ta način začnemo prinašati mir tja, kjer je veliko nemira – zlasti nemira v dušah in srcih.

In potem želite biti ustvarjalke upanja. Kako mogočna in svetla je ta beseda. Včasih me prevzame občutek, da so največji prostori upanja naše bolnišnice. Ljudje v njih živijo upanje. V njih je neizmerno hrepenenje po življenju, po vstajenju, če smem tako reči. In ko ve, drage sestre, živite svojo karizmo na različnih krajih, v različnih ustanovah, ste ustvarjalke upanja. Ko prijazno poskrbite za bolno ali staro telo, kako zažari v tem človeku spoznanje, da ga nekdo še spoštuje; ko osamljenega in zapuščenega, od vseh pozabljenega človeka pobožate po licu in se mu nasmehnete, se mu odprejo nebesa in je srečen – nekdo ga ima rad.

Verjamem, da boste v teh dneh svojega provincialnega zbora premišljevale velike in pomembne stvari – naj vas pri tem vodi Sveti Duh. Vendar vas prosim, da ne pozabite, da ste Hčere krščanske ljubezni. Ljubezen pa je velika v majhnih dejanjih, po katerih ljudje začutijo, da so veliki in pomembni.

Naj vas vodi Mati Marija, ki je v ljubezni hodila za Sinom in postala Mati Cerkve. Amen.

Foto: Nadškofija Ljubljana