Duhovniki ljubljanske nadškofije so se v sredo, 24. 6., zbrali na prijateljskem druženju v Šentjakobu ob Savi. Začeli so ga s sveto mašo, ki jo je daroval ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore OFM. Njegov nagovor je povzet po zvočnem zapisu.

Dragi nadškof apostolski nuncij Mitja, škof Franc, dragi bratje duhovniki različnih starosti in v različnih službah, vsi pa Kristusovi. Zelo lepo vas pozdravljam na tem našem predpočitniškem srečanju v Šentjakobu.

Zahvaljujem se našim bratom lazaristom, ki nas vsako leto tako prijazno sprejmejo. Zahvaljujem se tudi vsem, ki na kakršen koli način prispevajo k organizaciji tega našega srečanja. Povabim vas, da k temu srečanju v duhu priključimo tudi vse tiste, ki bi radi bili tukaj, pa ne morejo.

Na poseben način se spomnimo bolnih duhovnikov, tistih, ki so v bolnišnici: Janeza Mihelčiča, Stanislava Štefaniča, škofa Antona Jamnika, Aleksandra Ureka in Janeza Gerčarja, ki prav tako potrebuje našo molitev, Božjo oporo in tolažbo, ter vseh drugih, za katere morda ne vemo.

Prav je, da na poseben način sprejmemo v svoje občestvo tudi nadškofa Stresa, ki danes obhaja obletnico svojega škofovskega posvečenja, ter vse tiste, ki iz različnih razlogov ne morejo biti telesno med nami. Bodimo z njimi po svoji molitvi, dobri misli in ljubezni navzoči v njihovem življenju in v njihovi stiski.

Bog ve, kako našo molitev in našo misel na pravi način položi v njihovo življenje in njihovo srce.

Prvič smo se zbrali na praznik rojstva Janeza Krstnika. Janez je bil tisti, ki je bil »glas vpijočega v puščavi«, da pripravi pot Gospodu in izravna njegove steze.

Dragi bratje duhovniki, rad bi vas povabil k razmišljanju o treh momentih Janezovega življenja in delovanja.

Prvi moment je prvo srečanje med Jezusom in Janezom, ko sta bila še v materninem telesu, ob zvoku bitja materinega srca. Veselje, ki prežema to srečanje, mora biti vedno nov vdih za vse, ki smo Kristusovi, na poseben način pa za Kristusovega duhovnika.

Ko je Elizabeta pozdravila Marijo in rekla: »Ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, je od veselja zaplesalo dete v mojem telesu.« Najmočnejši izraz radosti je pravzaprav »zaplesalo«. Tako je zaplesal Janez, ki je prvi začutil Tistega, na katerega je pozneje pokazal in kateremu je pripravljal pot – veselje srečanja z Jezusom.

Tu mi prihaja na misel evharistična prežetost svetega Janeza Pavla II. Tisti, ki so pripravljali njegova potovanja, so morali biti posebej pozorni, po kateri poti ga peljejo. Zakaj? Ker je ta mož takoj začutil Najsvetejše. Šel je mimo zaprtih vrat in začutil, da je za njimi Jezus v Najsvetejšem zakramentu – in ni mogel mimo. Šel je v kapelo, ostal tam in program se je porušil. Ker je Janez Pavel II. srečal Jezusa in ni mogel mimo.

Kristusovi duhovniki, žal v večini primerov nimamo tega globokega notranjega čuta, da bi zaznali Njegovo navzočnost. Zato se moramo vzgajati, da ne bi hodili mimo Njega – ne v mislih, ne v srcu. Da se ne bi prikrajšali za veselje, ki ga prinaša Njegova sveta navzočnost v našem življenju. In potem bi tudi naše maše postale drugačne, ker bi bili prežeti z Gospodom Jezusom Kristusom in z Njegovo navzočnostjo.

Drugi moment, ki ga mora duhovnik premišljevati iz življenja Janeza Krstnika, je tisti, kjer je pokazal z roko in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Dva izmed njegovih učencev sta v hipu odšla za Jezusom. Janez je moral živeti tisto, kar je sam oznanjal: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.«

To velja za življenje vsakega duhovnika in vsakega škofa. Tam, kjer smo s Kristusom in v službi Božjemu ljudstvu, moramo biti manjši in ponižnejši, da Kristus v naših besedah in v vsem našem življenju postaja vedno večji. Tako naše besede in naše življenje postanejo prepričljive in ljudje gredo za Njim.

Večna skušnjava vsakega izmed nas je biti pomemben, biti upoštevan, biti velik, biti zelo spoštovan. Če ta težnja ne gre v obratnem sorazmerju s tem, da On mora rasti, jaz pa se manjšati, potem se bodo ljudje ustavljali pri nas. Občudovali bodo naše govore, naše organizacijske sposobnosti, način, kako znamo urejati župnijo, ampak ne bodo šli naprej k Njemu. Mi pa smo poklicani, da ljudje gredo skozi naše povabilo naprej k Njemu. Mi pripravljamo pot. On mora rasti, jaz pa se manjšati.

Še posebej v tem svetu, v katerem je, kot je večkrat rekel papež Frančišek, toliko prizadevanja za videz, za predstavo, za uveljavljanje, namesto za resnično služenje.

Tretji moment iz življenja Janeza Krstnika, ki se mi zdi posebej pretresljiv in pomemben za vsakega izmed nas, je trenutek, ko je Janez v ječi začel dvomiti. Najprej je zelo prepričano rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Kasneje pa se je s dvomi spraševal in poslal k Jezusu vprašanje: »Ali si ti Tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?«

Duhovnik v stiski, duhovnik v dvomu, duhovnik v krizi. Kako realno je to! Vsi poznamo te trenutke iz svojega osebnega izkustva. Janez, ki je zaplesal, ko je prvič srečal Gospoda, se zdaj sooča z dvomi. In kaj stori? Ne ostane sam v ječi, ampak pošlje svoje učence k Jezusu, da povprašajo.

Ko mi to doživljamo, je pomembno, da si priznamo: »Zdaj stvari ne tečejo dobro, zdaj je težava.« Ne smemo nanašati maske pred seboj in pred ljudmi. Moramo se pogovoriti z Gospodom v vsej iskrenosti, brez olepševanja, brez skrivanja. Pred Bogom nima smisla biti neiskren. On dobro ve, kakšni smo. Dobro ve, da smo prah, in temu prahu lahko ponovno da veljavo in poslanstvo. On lahko našo krizo, negotovost in dvom spremeni nazaj v tisti ples pred Gospodom.

Prosim Janeza Krstnika, predhodnika Gospoda Jezusa Kristusa, naj nam vsem pomaga v našem duhovništvu živeti te trenutke, ki nas razveseljujejo, ki nas postavljajo v resnično službo in ki nas prečiščujejo, da bo naše poslanstvo resnično služenje Njemu in bratom. Amen.

Foto: Nadškofija Ljubljana