Vodilo letošnjega svetovnega dneva bolnikov je vzeto iz prilike o usmiljenem Samarijanu. Glasi se: »Pojdi in ti delaj prav tako!« Je povabilo, da na obličju trpečega človeka prepoznamo obličje Kristusa našega Odrešenika. Osrednja svetovna slovesnost bo v Marijinem svetišču v Altöttingu v republiki Nemčiji. Prav tako bo osrednja slovesnost pri nas, kot vsakoletno, v narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah.
Dan in njegovo bližino naj zaznamuje naša pozornost do bolnikov in trpečim. Škofje, duhovniki, redovniki in redovnice in pastoralni sodelavci naj to pokažejo z svojimi obiski po bolnišnicah, domovih za ostarele, pa tudi po župnijah. Prav je, da v letu vere mislimo tudi na to razsežnost našega krščanskega življenja. Podoba usmiljenega Samarijana naj v teh dneh zaživi v naših srcih in delih. To je velika promocija zdravja in krščanskega pogleda na bolezen in trpljenje. K temu nas močno spodbuja tudi papeževa poslanica.
Leto vere je dobra priložnost za okrepitev diakonije ljubezni v naših cerkvenih skupnosti, poudari sveti oče.
Osrednja slovesnost ob svetovnem dnevu bolnikov, ki ga obeležujemo 11. februarja, bo v Sloveniji potekala na Brezjah. Ob 10.00 bo v baziliki Marije Pomagaj mašo daroval msgr. Miro Šlibar. Med mašo bo možnost prejema zakramenta bolniškega maziljenja, po maši pa bo sledila marijanska pobožnost.
V osrednji zdravstveni ustanovi UKC Ljubljana bo ob svetovnem dnevu bolnikov maša, ki jo bo ob 19.30 daroval apostolski nuncij v RS nj. eksc. msgr. Juliusz Janusz.
Pismo ob svetovnem dnevu bolnikov
Dragi bratje in sestre!
Letos svetovni dan bolnikov spremlja bogato sporočilo prilike o usmiljenem Samarijanu iz Lukovega evangelija. Od tod je vzeto geslo: »Pojdi in ti delaj prav tako« (Lk 10,3). Je povabilo nam vsem, da na obličju trpečega brata prepoznamo obličje Kristusa, ki je trpel, umrl in vstal, ter tako odrešil človeštvo, pravi sveti oče v svoji poslanici.
Prilika o usmiljenem Samarijanu v duhovnem smislu predstavlja splošno veljavno listino za vse, ki so poklicno ali prostovoljno v službi bolnikov in trpečih. Ta prilika izpred toliko let je vendarle vedno »nova« in spodbuja, da jo človeštvo vzame resno in posnema lik usmiljenega Samarijana. V posnemanju se razodeva Božja ljubezen do bližnjega, ki je potreben naše pomoči, ne le telesne, temveč tudi duševne in duhovne. Jasno se pred nas vse postavlja vprašanje, kolikokrat mi spregledamo človeka, ki je tako ali drugače bolan, obtežen s preizkušnjo trpljenja. Morda se včasih ustrašimo konkretne pomoči, ki se nam kaže, se ne znajdemo in zato raje spregledamo »ranjenega« človeka. Preveč smo zavzeti z nalogami, ki so pred nami. Pomoč bi vsaj za nekaj časa onemogočila naše redno delo. Toda človeška notranja narava vsakemu vzbuja vest, ki narekuje pomoč: Ustavi se in pomagaj! Ta drža še posebej velja za nas kristjane, saj prav diakonija in karitas izražata apostolsko sporočilo oznanjevanja današnjemu svetu. Če odklonimo pomoč, smo lahko odgovorni pred družbo, še več, kot kristjani pred Bogom in naš največji sodnik je naša vest.
Ko razmišljamo o usmiljenem Samarijanu, jasno spoznamo, da moramo sodelovati v delu in izkazovanju konkretne pomoči. Kot je Samarijan uporabil kot pomoč in dopolnilo bližnje gostišče in človeka v njem, je potrebno tudi danes sodelovati na več ravneh. Na obče človeški ravni je potrebno sodelovanje v samem občestvu, konkretno v župniji. Različne organizirane skupine za to delo morajo skupaj iskati in načrtovati oblike pomoči in oskrbe za stalne in trenutne potrebe v svojem okolju. Veliko premalo je, če je naša pozornost usmerjena le na čas velikih praznikov nekajkrat na leto. Stalno je treba skrbeti za pomoč potrebnim. Ta ni le telesna, še več je potreb po prijaznem pogovoru, pozdravu, poslušanju, obisku osamljene osebe. V letu vere je tukaj veliko priložnosti za konkretno poglobitev naše osebne vere. Sodelovanje pa je potrebno tudi na področju zdravstvenih in socialnih služb, kamor odpiramo vrata posameznikom, da dobijo potrebno pomoč za zdravljenje ali izboljšanje njihovega stanja. Pastoralni delavci pri svojem delu danes vedno bolj spoznavamo, kako potrebno je sodelovanje na široki ravni, če hočemo biti res učinkoviti pri svojem delu.
Bolniki so naši sodelavci, dejavni subjekt nove evangelizacije, je poudarjal že blaženi Janez Pavel II. Tudi njim omogočimo, da bodo začutili leto vere. Povabimo jih, glede na njihove možnosti, v občestveno življenje župnije. To pa najprej pomeni, da bomo z njimi v nenehnem živem odnosu. Spodbujali jih bomo, da storijo, kar jim je mogoče, in tudi mi bomo prinašali prednje svoje želje in predloge. To bo največkrat prošnja za molitev in darovanje trpljenja. Tako postajajo tudi bolni in trpeči usmiljeni Samarijani, ko s svojimi molitvami izmivajo naše nepopolnosti in nedoslednosti in kličejo na vse Božji blagoslov. O novi evangelizaciji ne moremo govoriti brez trdnega zagotovila trajne molitve za blagoslov in razsvetljenje. Prenova Cerkve je bila vedno povezana z mnogimi molitvami in darovanim trpljenjem bolnih in trpečih bratov in sester. To sicer nevidno in mnogokrat spregledano delo mora spremljati vso našo prenovo in vsa naša načrtovanja. Poleg obiskov omogočimo tudi našim bolnim, trpečim in še posebej umirajočim prejem zakramentov, predvsem pogostega svetega obhajila.
Bratje in sestre, naj bo svetovni dan bolnikov povezan tudi z molitvijo in obiskom svete maše. Molimo za naše bolne brate in sestre, za bolniške duhovnike in njihove sodelavce, za vse zdravstvene delavce in vse, ki so v službi bolnih in trpečih. Spomnimo pa se tudi tistih, ki pripravljajo zakonodajo v naši državi. Naj bodo zvesti naravnemu čutu in nravnim zakonom, da bodo spoštovali človekovo dostojanstvo od spočetja do naravne smrti.
MOPZ pri SŠK
Objavljeno 06. 02. 2013