Ob slovesnem in zapovedanem prazniku Svetega Rešnjega Telesa in Krvi  je nadškof Stanislav Zore v ljubljanski stolnici daroval sveto mašo ob udeležbi velike množice mladih. Po maši je bila v organizaciji Katoliške mladine načrtovana evharistična procesija po mestnih ulicah in trgih s štirimi postajami oz. oltarji. Žal je slabo vreme preprečilo procesijo po mestu, zato je bila procesija kar po stolnici. Doživetje praznovanje je bilo sicer nekoliko drugačno od pričakovanega, a ni bilo nič manj dejavnega sodelovanja navzočih ter zbrane in pobožne molitve in češčenja Jezusa v Najsvetejšem zakramentu.

Da bi dali polet veri

O zgodovini, pomenu in vsebini praznika Evharistije je spregovoril nadškof Stanislav Zore v pridigi. »Kot smo slišali v sklepnih besedah evangeljskega odlomka, skrivnost in vsebino današnjega praznika na poseben način doživljamo že v velikem četrtku, ki je praznik ustanovitve Evharistije, Jezusovega Svetega Rešnjega telesa in njegove Rešnje krvi. Vendar veliki četrtek ne more zazveneti v polnem praznovanju, saj vemo, da je Jezus po zadnji večerji odhaja v trpljenje, zasramovanje, v smrt. In seveda tudi v vstajenje v velikonočnem jutru. Zato so naši predniki, zlasti potem, ko se je začelo pojavljati zanikanje transsubstanciacije – prebistvenja snovi kruha in snovi vina v Jezusovo telo in kri –, začutili potrebo, da postavijo poseben praznik, ki bo mogel dati praznovanju vse njegove razsežnosti in v katerem bo mogla vera v Jezusovo resnično navzočnost dobiti svojo moč, polet, da bo lahko vzdržala tudi v neprijaznih okoliščinah vseh stoletij do danes. In zato praznujemo tudi mi danes.«

Nova zaveza v Jezusovi krvi

V nadaljevanju je nadškof spomnil navzoče na besedo, ki se je ponovila v vseh treh odlomkih Svetega pisma: to je beseda »zaveza«, zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom od Abrahama dalje. Presenetljivo, celo ganljivo je, da se je samo Bog zavezal v tej zavezi. Tudi danes sklepa zavezo z nami in nas vabi k njej. Obenem pa vedno znova doživljamo njegovo razumevanje in odpuščanje, če jo prelomimo. Zaradi krhkosti človeške narave ta zaveza ostaja s strani Božjega ljudstva vedno prelomljena, kljub vsem obljubam ljudi. V Jezusu Kristusu človeštvo prvič ni prelomilo zaveze z Bogom. To je nova zaveza, ki je sklenjena v njegovi Krvi. Jezusova ljubezen je povezala človeštvo z Očetom in Očeta s človeštvom na nov način, ki ne bo nikoli več prelomljen. V Jezusu smo stopili v občestvo z Očetom. Da bi tej zavezi mogli slediti, nam je dal samega sebe v jed in pijačo, da ne bi nikoli omagali, opešali, obupali na poti, ki vodi v polnost življenje z Očetom.

Potrebno je več stvari

Na to pa se je potrebno pripraviti, pripraviti prostor, »zgornjo sobo« za »velikonočno jagnje«, za Gospoda, kot smo slišali v evangeliju. Ali imamo tudi mi pripravljen prostor za Gospoda, v katerem se bomo lahko srečali z njim in skupaj z njim uživali velikonočno jagnje? Nato je potrebno slediti služabniku, ki nosi vrč vode. To je  simbol našega krsta, saj smo po služabniku z vodo prejeli zakrament svetega krsta. Gospodove večerje ne moremo biti deležni, če nismo bili krščeni, če ne živimo po svojem krstu, če ne živimo Jezusa Kristusa zares. Ne v velikih besedah, ampak v drobnih dejanjih, v odnosih vsakega dne. Ljubezen se namreč kaže v dejanjih. In kot tretje se je potrebno »povzpeti« v nadstropje, dvigniti srce v Božje višine. Iz Božje višine se svet vidi v resnični luči, obenem pa ga ne smemo prezirati. Videti svet, kakršen je, in ga hkrati ljubiti. Tudi to pomeni živeti iz Jezusovega krsta. Biti hkrati z Jezusom pribit na križ in z njim moliti: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Kristjan ljubi vse. Kristjan želi skupaj z Jezusom vse pripeljati k Očetu. Da pa bi mogli v polnosti slediti zgledu Jezusa Kristusa, se nam daje v zakramentu Kruha in Vina, Telesa in Krvi, kakor se je dal učencem pri zadnji večerji in kakor se daje svojim od začetka Cerkve in do konca sveta.

Procesija iz življenja

»Zato nocoj na stežaj odprimo svoja srca, da bo mogel vstopiti,« je še posebej poudaril nadškof Zore in sklenil nagovor z besedami: »Nikogar izmed nas ne izključuje iz območja svoje ljubezni. Vsakemu prihaja naproti z odpuščanjem in hkrati z močjo, ki je v njem samem, v kateri se nam podarja. Vsakega izmed nas nagovarja s prijatelj, vsakega izmed nas želi privesti v polnost življenja zaveze z Očetom. Zato odprimo nocoj na stežaj svoja srca. Da ga bomo potem nesli v ta svet. Zaradi vremena ne moremo imeti procesije. Nekje sem prebral, da procesija pomeni pokazati Jezusa svetu. Ali to lahko storimo brez procesije? Ali to lahko storimo iz svojega življenja, svoje vere, svoje zvestobe!? In na drugi strani, da pomeni svet pokazati Jezusu. Da, tudi to lahko. Če mu vsak izmed nas zelo iskreno pokaže samega sebe. In tudi to bo veličastna procesija njemu v čast, ena sama hvaležnost, veliko zahvaljevanje in veliko češčenje.«

 

Jože Potrpin

Foto: Jože Potrpin