VATIKAN (sreda, 13. februar 2013, RV) – Papež Benedikt XVI. se je danes predzadnjič v svojem pontifikatu v Avli Pavla VI. sestal z verniki pri splošni avdienci. Sprejeli so ga z aplavzi in veliko naklonjenostjo. Sveti oče jim je takoj na začetku spregovoril o svoji odločitvi, da se odpoveduje papeževanju.
Takole so se glasile njegove besede: »Dragi bratje in sestre, kot veste, sem se odločil odpovedati se službi, ki mi jo je Gospod zaupal 19. aprila 2005. To sem storil v polni svobodi za dobro Cerkve, po tem, ko sem dolgo molil in pred Bogom izprašal svojo vest, dobro se zavedajoč pomembnosti tega dejanja, a prav tako tega, da nisem več zmožen opravljati petrinsko službo z močmi, ki jih ta zahteva. Podpira in razsvetljuje me gotovost, da je Cerkev Kristusova, on pa je ne bo nikoli prikrajšal za svoje vodstvo in skrb. Vsem se zahvaljujem za ljubezen in molitve, s katerimi ste me spremljali. Hvala vam! Skoraj fizično sem čutil v teh dneh, zame ne ravno lahkih, moč molitve, ki mi jo prinaša ljubezen Cerkev, vaša molitev. Še naprej molite zame, za Cerkev, za prihodnjega papeža. Gospod nas bo vodil.«
Papeževa kateheza je bila namenjena Jezusovi skušnjavi in spreobrnjenju za Božje kraljestvo. Benedikt XVI. je spomnil, da danes vstopamo v štirideset dnevni postni čas, s katerim se pripravljamo na veliko noč. Število štirideset se v Svetem pismu pojavi večkrat, med drugim pomeni tudi čas, ki ga je Jezus preživel v puščavi preden je začel svoje javno življenje in kjer ga je skušal hudič.
Puščava, kamor se umakne Jezus, je kraj tišine in uboštva, kjer je človek prikrajšan za materialno oporo. Znajde se pred temeljnimi bivanjskimi vprašanji, spodbujen je, da gre k bistvenemu in ravno zato mu je lažje srečati se z Bogom, je pojasnil papež. A puščava je tudi kraj smrti, kajti tam, kjer ni vode, tudi ni življenja; je kraj samote, in človek čuti skušnjavo še močneje. »Jezus gre v puščavo in tam doživi skušnjavo, da bi zapustil pot, ki mu jo je pokazal Bog Oče, ter sledil druge, lažje in posvetne poti. Tako si naloži naše skušnjave, s sabo nosi naše uboštvo, da bi premagal hudobca in nam odprl pot k Bogu, pot spreobrnjenja,« je zatrdil Benedikt XVI.
Nadaljeval je, da je razmislek o Jezusovih skušnjavah povabilo za vsakega med nami, da odgovorimo na temeljno vprašanje: »Kaj je zares pomembno v mojem življenju?« V prvi skušnjavi, hudič Jezusu predlaga, naj kamen spremeni v kruh in si tako poteši lakoto. Jezus ga zavrne in pravi, da človek živi tudi od kruha, ampak ne samo od kruha: brez odgovora na lakoto po resnici, na lakoto po Bogu, se človek ne more rešiti. V drugi skušnjavi, hudič Jezusu predlaga pot oblasti: odvede ga gor in mu ponudi oblast nad svetom. A to ni pot Boga: Jezus je jasno, da ni svetna oblast tista, ki odrešuje svet, ampak oblast križa, ponižnosti, ljubezni. V tretji skušnjavi, hudič Jezusu predlaga, naj se vrže z vrha jeruzalemskega templja in se pusti rešiti Božjim angelom. Jezusov odgovor je, da Bogu ne moremo postavljati naših pogojev: On je Gospod vsega.
Kaj je jedro treh Jezusovih skušnjav? To je predlog, da instrumentaliziramo Boga, da ga uporabimo za lastne interese, za lastno veselje in lasten uspeh. Skratka, da sebe postavimo na mesto Boga in ga s tem odstranimo iz lastnega življenja, kot da je nepomemben. Po papeževih besedah bi se vsak med nami moral vprašati: »Kakšno mesto ima Bog v mojem življenju? Je on Gospod ali sem jaz?«
Premagati skušnjavo, da bi Boga podvrgli sebi in svojim interesom ali ga postavili v kot, ter se spreobrniti v pravilnem vrstnem redu, dati Bogu prvo mesto, je pot, ki jo vsak kristjan mora prehoditi vedno znova, je zatrdil papež. »Spreobrniti se – povabilo, ki ga bomo v postnem času slišali veliko krat – pomeni slediti Jezusa na način, da je njegov evangelij konkretno vodilo življenja; pomeni pustiti, da nas Bog spremeni, prenehai misliti, da smo mi edini graditelji našega življenja; pomeni priznati, da smo ustvarjena bitja, odvisna od Boga, njegove ljubezni, in da samo tako, da svoje življenju”izgubimo”, ga v njem lahko pridobimo. To zahteva, da svoje izbire opravljamo v luči Božje besede.« Danes ni več mogoče biti kristjan samo zaradi dejstva, da živimo v družbi s krščanskimi koreninami, je nadaljeval papež: »Tudi kdor se je rodil v krščanski družini in je bi versko vzgojen, mora vsak dan obnoviti izbiro, da je kristjan, to pomeni dati Bogu prvo mesto pred skušnjavami, ki mu jih sekularizirana kultura stalno ponuja, pred kritičnimi sodbami mnogih sodobnikov.«
Skušnjave, ki jih sedanja družba postavlja pred kristjana, so namreč mnoge in se dotikajo osebnega in družbenega življenja, je opozoril sveti oče. Ni lahko biti zvest krščanskemu zakonu, prakticirati usmiljenje v vsakdanjem življenju, pustiti prostor molitvi in notranji tišini. Ni lahko zoperstaviti se javno izbiram, ki jih mnogi smatrajo za logične, kot so na primer splav v primeru nezaželjene nosečnosti, evtanazija v primeru velike bolezni ali selekcija zarodkov za preprečevanje dednih bolezni. »Skušnjava, da bi postavili na stran lastno vero, je vedno prisotna in spreobrnjenje tako postane odgovor Bogu, ki ga je treba potrditi večkrat v življenju,« je izpostavil Benedikt XVI.
Kot zglede velikega spreobrnjenja je papež navedel primera sv. Pavla na poti v Damask in sv. Avguština. A tudi v našem času, ko je zaznati mrk občutka za sveto, je milost Boga na delu in ustvarja čudovite stvari v življenju mnogih oseb, pri čemer je kot zglede izpostavil ruskega znanstvenika Pavla Florenskija, ki je po spreobrnjenju postal menih, mlado judinjo Etty Hillesum, ki je umrla v Auschwitzu, in američanko Dorothy Day, ki jo je Bog vodil iz goreče zagovornice marksističnih idej v zavestno sprejetje Cerkve in delo za uboge. Po papeževih besedah v naši dobi ni malo spreobrnitev, ki jih razumemo kot vrnitev tistih, ki so se po krščanski vzgoji, čeprav površni, oddaljili za več let od vere in nato ponovno odkrili Kristusa in njegov evangelij. V knjigi Razodetje beremo: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). »Naš notranji človek se mora pripraviti ta obisk Boga in ravno zato se ne sme dopustiti, da ga zajamejo iluzije, navideznosti in materialne stvari,« je poudaril Benedikt XVI.
Svojo predzadnjo katehezo je sveti oče Benedikt XVI. sklenil s povabilo, da naj v tem postnem času v letu vere obnovimo svojo zavzetost na poti spreobrnjenja, da bi tako premagali skušnjavo zapiranja vase ter naredili prostor za Boga in tako z njegovimi očmi gledali vsakdanjo stvarnost. Zatrdil je, da alternativa med zaprtostjo v naš egoizem in odprtostjo za ljubezen Boga in drugih odgovarja alternativi Jezusovih skušnjav: med človeško oblastno in ljubeznijo Križa, med odrešitvijo, ki jo vidimo samo v materialni blaginji, in odrešitvijo kot delom Boga, ki mu dajemo prvenstveno mesto v življenju. »Spreobrniti se pomeni, da se ne zapremo v iskanje lastnega uspeha, lastnega prestiža, lastnega položaja, ampak da vsak dan v majhnih stvareh postanejo resnica, vera v Boga in ljubezen najpomembnejša stvar,« je Benedikt XVI. sklenil katehezo.
Objavljeno 13. 02. 2013