TRG SV. PETRA (nedelja, 11. avgust 2013, RV) – Papež Frančišek je danes ob poldne z okna apostolske palače na trgu sv. Petra vodil opoldansko molitev Angelovo češčenje. V nagovoru pred molitvijo je sveti oče spregovoril o želji po dokončnem srečanju s Kristusom, torej o našem budnem pričakovanju in pripravljenosti na njegov prihod. Sveti oče je po blagoslovu spomnil na slovesni praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga bomo praznovali v četrtek: »Mislimo na našo Mater, ki je že prispela v nebo z Jezusom.. Tisti dan bomo z njo praznovali.« Sveti oče je nadalje pozdravil muslimane, »naše brate, ki so pred kratkim obhajali zaključek meseca Ramadana, ki je bil še posebej posvečen postu, molitvi in miloščini. Kot sem zapisal v sporočilu za to priložnost, želim, da bi si kristjani in muslimani prizadevali za pospeševanje medsebojnega spoštovanja in sicer še posebej preko vzgoje novih generacij.« Sveti oče je na koncu pozdravil vse navzoče rimljane ter druge romarje na trgu sv. Petra. Še posebej pa je pozdravil skupine mladih, predvsem tiste iz Chicaga, ki so na romanju v Lourdes in Rim, kakor tudi skavte ter druge mlade. Papež jim je ponovil besede glavne teme letošnjega velikega srečanja v Riu: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence«.
Sveti oče je navzočim, ki so kljub vročini v velikem številu prišli na trg sv. Petra dejal: »Dragi bratje in sestre! Dober dan. Evangelij današnje nedelje (Lk 12,32-48) govori o želji po dokončnem srečanju s Kristusom. To je želja, zaradi katere smo budnega duha in vedno pripravljeni, saj ga pričakujemo iz vsega svojega srca, z vsem, kar smo. To je temeljni vidik življenja. Obstaja želja, ki jo vsi mi, očitno ali zakrito, imamo v srcu. Vsi imamo v srcu to željo.
Tudi to Jezusovo poučevanje je pomebno videti v kokretnem bivanjskem kontekstu, v katerem nam ga je posredoval. V tem primeru nam evangelist Luka prikazuje Jezusa, ki hodi s svojimi učenci proti Jeruzalemu, naproti svoji veliki noči smrti in vstajenja. Na tej poti jih vzgaja tako, da jim zaupno izroča to, kar sam nosi v svojem srcu, torej najgloblje drže svoje duše. Med temi držami je nenavezanost na zemeljske stvari, zaupanje v Očetovo previdnost in seveda notranja budnost, torej dejavno pričakovanje Božjega kraljestva. Za Jezusa je to pričakovanje vrnitve v Očetovo hišo. Za nas je pričakovanje Kristusa samega, ki bo prišel in nas odvedel na praznovanje brez konca, kakor je že storil s svojo presveto Materjo Marijo, ki jo je povedel s seboj v nebo.
Ta evangelij nam želi reči, da je kristjan tisti, ki nosi v sebi veliko željo, globoko željo, tisto, srečati se s svojim Gospodom skupaj s svojimi brati, sopotniki na poti. Vse to pa, kar nam Jezus pravi, je povzeto v znanem Jezusovem izreku: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« (Lk 12,24). Srce, ki si želi… Toda, vsi mi imamo kakšno željo? Ubogi tisti ljudje, ki nimajo nobene želje! Željo, iti naprej, proti obzorju. Za nas kristjane je to obzorje srečanje z Jezusom, srečanje ravno z Njim, ki je naše življenje, naše veselje, tisti, ki nas osrečuje.
Postavil vam bom dve vprašanji. Prvo je: vsi vi, imate željno srce, srce, ki si želi? Poskusite odgovoriti v tišini vašega srca. Imaš srce, ki si želi, ali pa imaš zaprto srce, zaspano srce, omrtvičeno srce za stvari življenja? Želja, iti naprej na srečanje z Jezusom… Drugo vprašanje: kje je tvoj zaklad, tisti, ki si ga želiš? Jezus nam je rekel: »Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce« in jaz vas vprašam: »Kje je tvoj zaklad? Katera resničnost je zate najpomembnejša, najbolj dragocena, resničnost, ki kakor magnet privlači moje srce? Kaj privlači tvoje srce? Lahko rečem, da je to Božja ljubezen, ki je hotenje delati dobro drugim, živeti za Gospoda in za naše brate? Lahko to rečem? Vsak naj si v svojem srcu odgovori. Kdo bi mi lahko rekel: ‘Oče, jaz sem eden od tistih, ki imamo delo, družino in zame je najpomembnejša resničnost to, da gre naprej z družino, z delom…’ Seveda, res je, pomemno je, toda, katera je tista moč, ki drži skupaj družino? Ljubezen je tista, in kdo seje ljubezen v naše srce? Bog. Božja ljubezen. In ravno Božja ljubezen je tista, ki daje smisel majhnim vsakodnevnim prizadevanjem in ki tudi pomaga pri soočanju z velikimi preizkušnjami. Resničen človekov zaklad je to, da gremo v življenju naprej z ljubeznijo, s tisto ljubeznijo, ki jo je Gospod posejal v srce, z Božjo ljubeznijo. In to je resničen zaklad.
Toda Božja ljubezen, kaj je to? Ni nekaj nedoločenega, neko splošno čustvo. Božja ljubezen ima ime in obličje: Jezus Kristus. Božja ljubezen se pokaže v Jezusu, saj mi ne moremo ljubiti zraka… Ljubimo zrak, ljubimo vse? Ne, ne moremo! Ljubimo osebe in oseba, ki jo mi ljubimo, je Jezus, Očetov dar med nami. Je ljubezen, ki da vrednost in lepoto vsemu ostalemu, torej družini, delu, študiju, prijateljstvu, umetnosti, vsaki človeški dejavnosti. Daje pa tudi smisel negativnim izkušnjam, saj nam ta ljubezen omogoči iti preko teh izkušenj, iti preko, da ne ostanemo sužnji zla, omogoča nam iti čez ter nam vedno odpira upanje. Poglejte, Božja ljubezen nas v Jezusu vedno odpira za upanje, za obzorje upanja, za končno obzorje našega romanja. V tem tudi napori in padci najdejo svoj smisel. Tudi naši grehi najdejo smisel v Božji ljubezni, saj nam ta Božja ljubezen v Jezusu Kristusu vedno odpušča. Tako nas ljubi, da nam vedno odpušča.
Dragi bratje in sestre, danes se v Cerkvi spomninjamo sv. Klare Asiške, ki je kakor Frančišek pustila vse, da bi se v uboštvu posvetila Kristusu. Sveta Klara zelo lepo pričuje o današnjem evangeliju. Naj nam ona skupaj z Devico Marijo pomaga, da ga bomo lahko tudi mi živeli, vsakdo glede na lastno poklicanost.«
Objavljeno 12. 08. 2013