TRG SV. PETRA (nedelja, 3. november 2013, RV) – »Dragi bratje in sestre, pustimo se tudi mi Jezusu poklicati po imenu! V globini svojega srca prisluhnimo njegovemu glasu, ki pravi: ‘Danes moram namreč ostati v tvoji hiši’, v tvojem življenju. Z veseljem ga sprejmimo. On nas lahko spremeni, preoblikuje naše kamnito srce v meseno srce. Lahko nas osvobodi sebičnosti ter naredi naše življenje za dar ljubezni. Jezus to lahko naredi, samo pusti, da te Jezus pogleda«. Tako je papež Frančišek na koncu nagovora pred molitvijo Angelovega češčenja povzel razlago srečanja Jezusa in cestninarja Zaheja, kakor ga je opisal evangelist Luka v evangelskem odlomku 31. nedelje med letom.
Papež Frančišek je zbrane na Trgu sv. Petra, ki so v velikem številu prišli k opoldanski molitvi Angelovega češčenja nagovoril z besedami: »Dragi bratje in sestre, dober dan. Odlomek iz Lukovega evangelija današnje nedelje nam predstavlja Jezusa, ki je med svojo potjo v Jeruzalem vstopil v mesto Jeriho. Ta zadnji del poti je povzetek namena vsega Jezusovega življenja, posvečenega iskanju in zveličanju izgubljenih ovc Izraelove hiše. Vendar, bolj ko se približuje cilju, bolj se okoli Jezusa oža njemu sovražen krog. A kljub temu se v Jerihi dogodi eden najbolj veselih dogodkov, o katerih pripoveduje sv. Luka, to je Zahejevo spreobrnjenje. Ta človek je izgubljena ovca, zaničevan in izobčen, ker je cestninar, še več, je vodja mestnih cestninarjev, prijatelj osovraženih rimskih osvojevalcev, tat in izkoriščevalec.
Ko mu je bilo onemogočeno približati se Jezusu, verjetno zaradi tega, ker je bil na slabem glasu in ker je bil majhne postave, je Zahej splezal na drevo, da bi lahko videl učitelja, ko bo šel mimo. Ta zunanja, dokaj smešna gesta, pa izrazi notranje dejanje človeka, ki se trudi biti nad množico, da bi lahko srečal Jezusa. Tudi Zahej sam še ne pozna globokega pomena svojega dejanja, niti ne ve zakaj to počne, ne upa si niti pomisliti, da bo lahko premagana razdalja, ki ga loči od Gospoda. Dovolj mu bo, če ga bo videl iti mimo. Toda Jezus, ko se prebliža k temu drevesu, ga pokliče po imenu: ‘Zahej hitro stopi dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši’ ( Lk 19,5). Tega moža majhne postave, ki so ga vsi zavračali in ki je bil daleč od Jezusa in ki je bil izgubljen ter pozabljen, je Jezus poklical. To ime ‘Zahej’ ima namreč lep pomen v jeziku tistega časa, poln smisla. ‘Zahej’ namreč pomeni, Bog se spominja.
Jezus je tako šel v Zahejevo hišo ter s tem prebudil plaz kritik vseh meščanov Jerihe (tudi v tistem času se je namreč veliko čenčalo), ki so rekli: ‘Kako pa to? Ob vseh dobrih ljudeh, ki so tu v mestu, gre ravno k temu cestninarju?’ Da, zato, ker je bil izgubljen. Jezus je dejal: ‘Danes je tej hiši prišlo zveličanje, ker je tudi on Abrahamov sin’ (Lk 19,9). Od tega dne je v Zahejevo hišo vstopilo veselje, mir, zveličanje, vstopil je Jezus.
Ni poklica, ni družbenega sloja, ni ga greha ali zločina, ki bi lahko izbrisal iz spomina Božjega srca enega od njegovih sinov. ‘Bog se spominja’, vedno, ne pozabi nikogar od tistih, ki jih je ustvaril. On je Oče, ki vedno budno in ljubeče pričakuje, da bo dočakal v srcu svojega otroka prebuditev želje po vrnitvi domov. In ko prepozna to željo, čeprav je komaj opazna in pogosto se je otrok niti ne zaveda, mu je takoj ob strani ter mu s svojim odpuščanjem naredi znosnejšo pot spreobrnjenja in vrnitve.
Danes glejmo Zaheja na drevesu. Njegovo dejanje je sicer smešno, a je zveličavno dejanje. In tebi sedaj pravim: ‘Če je obtežena tvoja vest, če te sram stvari, ki si jih storil, se za trenutek ustavi, nikar se ne ustraši. Pomisli, da te nekdo pričakuje, saj se te nikoli ni prenehal spominjati. Ta nekdo je tvoj Oče, je Bog, ki te čaka! Splezaj, kakor je to storil Zahej, povzpni se na drevo hotenja, da ti bo odpuščeno. Zagotavljam ti, da ne boš razočaran’. Jezus je usmiljen in se nikoli ne utrudi odpuščati. Jezus je takšen, dobro si to zapomnite«.
Objavljeno 04. 11. 2013