VATIKAN (sreda, 25. september 2013, RV) – Papež Frančišek je katehezo med današnjo splošno avdienco namenil eni Cerkvi. V Credu izpovedujemo vero v Cerkev, ki je ena, in ta Cerkev je v sebi enost. A če gledamo katoliško Cerkev po svetu, vidimo, da zaobjema 3000 škofij po vseh celinah, mnogo jezikov in mnogo kultur. Pa vendar na tisoče katoliških skupnosti sestavljajo enost, je zatrdil sveti oče pred množico vernikov, ki so tudi danes napolnili Trg sv. Petra.
Ali čutim in živim enost Cerkve?
Papež je navedel Katekizem katoliške Cerkve, kjer beremo, da ima katoliška Cerkev, razširjena po svetu, eno samo vero, eno samo zakramentalno življenje, eno apostolsko nasledstvo, eno skupno upanje, isto ljubezen. Enost v veri, upanju, ljubezni, zakramentih, službi – to so po papeževih besedah stebri, ki podpirajo in držijo skupaj to eno veliko zgradbo Cerkve. Kamorkoli gremo, tudi v najmanjšo župnijo, v najbolj odročen kotiček te zemlje, je tam ena Cerkev; mi smo doma, smo družina, smo bratje in sestre. »In to je velik dar Boga! Cerkev je ena sama za vse!« je zatrdil papež in pojasnil, da je to tako kot v eni družini: lahko smo daleč, razkropljeni po svetu, a globoke vezi, ki povezujejo vse člane družine, ostajajo trdne ne glede na razdaljo. Kot primer je navedel letošnje srečanje mladih v Riu de Janeiru. V tisti brezmejni množici mladih na plaži Copacabane, je bilo slišati govoriti veliko jezikov, videti je bilo zelo različne obrazne poteze, srečevale so se različne kulture, pa vendar je tam bila ena Cerkev, čutilo se je enost. Papež je povabil, naj se vprašamo: Ali jaz kot katoličan čutim to enost, ali jo živim, ali pa me ne zanima, ker sem zaprt v svojo majhno skupino ali vase? »Žalostno je najti Cerkev, ki je omejena na ta egoizem in pomanjkanje vere,« je dejal in zbrane vernike izzval z vprašanjem: »Koliko med vami moli za preganjane kristjane? Ali molim za tistega brata, tisto sestro, ki je v težavah, ker izpoveduje in brani svojo vero? Pomembno je gledati čez svojo ogrado, čutiti se Cerkev, ena Božja družina!«
Pomagam rasti v enosti ali pa sem vzrok delitve?
V nadaljevanju je papež spregovoril o ranjenosti te enosti. Skozi zgodovino smo videli, da se enosti ni vedno živelo. Na trenutke pride do nerazumevanja, konfliktov, napetosti, sporov, ki ranijo, in takrat Cerkev ne izraža ljubezni, tega, kar hoče Bog. Mi smo tisti, ki povzročamo razkosanost. In če pogledamo na razdelitve, ki so še vedno med kristjani, katoličani, pravoslavnimi, protestanti, čutimo napor pri tem, da bi ta enost bila v polnosti vidna. »Bog nam daje enost, a mi jo pogosto s težavo živimo. Treba je iskati, graditi občestvo, vzgajati za občestvo, presegati nerazumevanja in spore, ter pri tem začeti pri družini, cerkvenih stvarnostih in tudi ekumenskem dialogu. Naš svet potrebuje enost,« je zatrdil papež in dodal, da mi vsi potrebujemo enost, spravo, občestvo; in Cerkev je hiša občestva. Sv. Pavel piše Efežanom: »Zato vas jaz, jetnik v Gospodu, opominjam, da živite vredno klica, s katerim ste bili poklicani, v vsej ponižnosti, blagosti in velikodušnosti. V ljubezni prenašajte drug drugega. Prizadevajte si, da ohranite enost Duha z vezjo miru.« Ponižnost, blagost, velikodušnost in ljubezen za ohranitev enosti so po Frančiškovih besedah prave poti Cerkve. Pavel nadaljuje: eno telo, Kristusovo, ki ga prejmemo pri evharistiji; en Duh, Sveti Duh, ki poživlja in stalno obnavlja Cerkev; eno samo upanje, večno življenje; ena sama vera, en sam krst, en sam Bog, Oče vseh. To je resnično bogastvo, ki nas združuje in ne ločuje. Papež je ponovno povabil, da se vprašamo: Pomagam rasti enosti v družini, župniji, skupnosti, ali pa sem razlog za delitve in težave? Sem dovolj ponižen, da s potrpežljivostjo in žrtvovanjem zakrpam rane v občestvu?
Sveti Duh kot motor enosti Cerkve
Motor te enosti Cerkve je Sveti Duh, je ob koncu dejal papež Frančišek. To je Sveti Duh, ki smo ga prejeli pri krstu in birmi. Naša enost ni najprej sad naše privolitve ali demokracije znotraj Cerkve ali našega prizadevanja, da bi se strinjali, ampak prihaja od Njega, ki dela enost v različnosti, kajti Sveti Duh je harmonija, je harmonična enost v različnosti kultur, jezikov in miselnosti. Zato pa je pomembna molitev, ki je duša našega prizadevanja za občestvo. Sveti oče je katehezo sklenil z molitvijo, da bi postali vedno bolj složni, da bi prinašali ljubezen tja, kjer je sovraštvo, odpuščanje, kjer je žalitev, prinašali slogo tja, kjer je nesloga, kot pravi frančiškanska molitev.
Objavljeno 25. 09. 2013