TRG SV. PETRA (nedelja, 13. oktober 2013, RV) – »Med psalmom smo peli: ‘Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela’ (Ps 97,1). Danes smo pred eno od Gospodovih čudovitih del: Marijo! Ponižna in slabotna stvaritev, kakor mi, je bila izbrana za Božjo Mater, Mater svojega Stvarnika. Ko v luči beril, ki smo jih slišali, gledamo na Marijo, bi rad razmišljal o treh resničnostih:prva, Bog nas preseneča, druga, Bog od nas zahteva zvestobo, tretja, Bog je naša moč.« S temi besedami je papež Frančišek začel homilijo med sveto mašo, ki jo je na 28. nedeljo med letom in hkrati na Marijanski dan, ki ta konec tedna poteka med Letom vere, daroval na Trgu sv. Petra pred več kot sto tisoč verniki. Mnogi med njimi so se udeležili včerajšne marijanske molitve prav tako na Trgu sv. Petra, številni pa so tudi prečuli noč v molitvi v rimskem svetišču Divino Amore, od koder so bili preko video povezave povezani še z desetimi marijanskimi svetišči po vsem svetu, kjer so bili prav tako verniki zbrani v molitvi. Po obhajilu je sveti oče zmolil molitev izročitve Fatimski Mariji. Med pozdravi pred molitvijo Angelovega češčenja pa je sveti oče omenil današnjo beatifikacijo v Tarragoni v Španiji petsto dvaindvajsetih mučencev XX. stoletja. Za to slovesnost je sveti oče pripravil video spročilo, ki so na začetku obreda predvajali na velikih zaslonih, nameščenih na različnih točkah vzgojno izobraževalnega kompleksa v Tarragoni.
Bog nas preseneča
Sveti oče je med homilijo zgoraj omenjene tri resničnosti razložil z besedami: »Prva, Bog nas preseneča. Pripetljaj Naamana, poveljnika vojske Aramskega kralja, je nekaj izjemnega. Da bi ozdravil od gobavosti, se je obrnil na Božjega preroka, Elizeja. Ta ni nad njim opravil nobenih magičnih obredov, niti zahteval nobenih neobičajnih stvari, temveč samo to, da zaupa Bogu in se gre potopit v vodo reke, ne tistih velikih rek Damaska, temveč majhne reke Jordan. Ta zahteva je Naamana zmedla, pa tudi presenetila, da je Bog takšen, da zahteva nekaj tako preprostega. Že se je hotel vrniti, a je le storil korak. Potopil se je v Jordan in takoj ozdravel. Poglejte, Bog nas preseneča, saj se razodeva v uboštvu, v slabosti in ponižnosti ter nam podarja svojo ljubezen, s katero nas rešuje, ozdravlja in nam daje moči. Zahteva samo, da sledimo njegovi besedi in mu zaupamo.
Devica Marija je tudi imela takšno izkušnjo, ko pred angelovim naznanilom ni skrila svojega začudenja. Čudenje, ko je videla, da je Bog, da bi postal človek, izbral ravno njo, preprosto dekle iz Nazareta, ki ne živi v bogatih dvorcih oblastnikov, ki ni storila nič nenavadnega, ampak je samo odprta za Boga, mu zmore zaupati, četudi vsega ne razume: ‘Glej dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!’ (Lk 1,38). To je njen odgovor. Bog nas vedno preseneča, podira naše sheme, postavlja pod vprašaj naše načrte in nam pravi: zaupaj mi, ne boj se, pusti se presenetiti, pojdi ven iz sebe ter hodi za menoj!
Danes se vsi vprašajmo, če imamo strah pred tem, kar bi Bog lahko od nas zahteval ali od nas zahteva. Se pustim Bogu presenetiti, kakor je to storila Marija, ali pa se zapiram v lastne gotovosti: materialne, intelektualne, ideološke, v gotovosti svojih načrtov? Ali resnično pustim, da Bog vstopi v moje življenje? Kako mu odgovorim?
Bog od nas zahteva zvestobo
V odlomku iz sv. Pavla, ki smo ga slišali, se apostol takole obrača na učenca Timoteja: ‘Spominjaj se Jezusa Kristusa, če z njim vztrajamo, bomo z njim tudi kraljevali’ (prim. 2Tim 2,12). Druga točka je torej, vedno se spominjati Kristusa, ‘spomin Jezusa Kristusa’ in to je vztrajati v veri. Bog nas preseneča s svojo ljubeznijo, a zahteva zvestobo v hoji za njim. Mi lahko postanemo nezvesti, On ne, On je ‘Zvesti’ in od nas zahteva isto zvestobo. Pomislimo, kolikokrat smo se za kaj navdušili, nad kakšno pobudo, nad kakšno dolžnostjo, a smo zatem, ko so nastale težave, odnehali. To se žal zgodi tudi pri temeljnih izbirah, kot je naprimer poroka. Težko je biti stanoviten, zvest sprejetim odločitvam in obveznostim. Pogosto je lahko reči ‘da’, a je zatem težko ta ‘da’ vsakodnevno ponavljati. Težko je biti zvest.
Marija je rekla ‘da’ Bogu. Ta ‘da’ je postavil na glavo njeno ponižno bivanje v Nazaretu. Ni pa bil edini, bil je samo prvi od številnih ‘da’, ki jih je izgovorila v svojem srcu tako med veselimi trenutki, kakor tudi med bolečimi. Številni ‘da’ so dosegli svoj višek pod križem. Danes ste tukaj številne mame. Pomislite, do kakšne točke je prispela Marija v svoji zvestobi Bogu. Gledala je svojega edinega Sina na križu. Zvesta žena, pod križem, notranje uničena, toda zvesta in močna.
Vprašam se: sem kristjan samo občasno, ali sem vedno kristjan? Kultura začásnosti, relativnosti, vstopa tudi v to, kako živimo vero. Bog zahteva zvestobo, vsak dan, v vsakodnevnih opravilih, a tudi dodaja, da četudi včasih nismo zvesti, je On vedno zvest in se s svojim usmiljenjem ne utrudi prijeti nas za roko ter nas dvigniti in spodbuditi, da ponovno stopimo na pot, se vrnemo k Njemu, mu povemo svojo slabost, da nam podari svojo moč. Dokončna je torej ta pot, biti vedno z Gospodom, tudi v naših slabostih, tudi v naših grehih. Nikoli pa ne iti na pot začasnosti. Ta ubija. Vera je dokončna zvestoba, kakor je bila to Marijina.
Bog je naša moč
Zadnja točka: Bog je naša moč. Mislim na deset gobavcev iz evangelija, ki jih je Jezus ozdravil. Gredo mu naproti, se od daleč ustavijo ter vpijejo: ‘Jezus, Učenik, usmili se nas!’ (Lk 17,13). Bolni so, čutijo potrebo po biti ljubljeni, da bi imeli moč. Zato iščejo nekoga, ki bi jih ozdravil. Jezus se na to odzove tako, da jih osvobodi njihove bolezni. Začudi pa nas, ko vidimo, da se je samo eden vrnil ter na ves glas hvalil Boga in se mu zahvalil. To je omenil Jezus sam. Deset jih je vpilo, da bi bili ozdravljeni, a samo eden se je vrnil in na ves glas vpil svojo zahvalo Bogu ter tako priznal, da je On naša moč. Znati se zahvaliti, znati priznati, kar vse Bog dela za nas.
Poglejmo Marijo. Prvo dejanje, ki ga je storila po oznanjenju, je dejanje dejavne ljubezni do ostarele sorodnice Elizabete. Njene prve besede, ki jih je izgovorila Elizabeti: ‘Moja duša poveličuje Gospoda‘, so hvalnica in zahvala Bogu, ne samo za to, kar je storil v njej, ampak za njegovo delovanje skozi vso zveličavno zgodovino. Vse je njegov dar. Ko bi mi mogli razumeti, da je vse Božji dar, kolikšno veselje bi bilo v našem srcu? Vse je njegov dar. On je naša moč! Reči hvala, je tako enostavno, a tudi tako težko! Kolikokrat v družini rečemo ‘hvala’? To je ena od ključnih besed sobivanja. ‘Smem?, oprosti, hvala’. Če v neki družini izgovarjajo te tri besede, ta družina napreduje. ‘Smem?, oprosti mi, hvala’. Kolikokrat v družini rečemo ‘hvala’? Kolikokrat rečemo hvala tistemu, ki nam pomaga, ki nam je blizu, ki nas spremlja v življenju? Pogosto nam je vse to samoumevno. In tako se zgodi tudi z Bogom. Lahko je iti do Gospoda s kakšno prošnjo; da bi pa se mu šel zahvalit, na to pa ne pomislim.
Ko nadaljujemo z evharistijo, prosimo Marijo za priprošnjo, da nam pomaga pustiti se brez odpora presenetiti Bogu, mu biti vsak dan zvesti, ter ga hvaliti in se mu zahvaljevati, ker je On naša moč.«
Objavljeno 15. 10. 2013