Frančiškan in duhovnik, p. Polikarp Brolih, ki ga mnogi poznajo po njegovem neutrudnem spovedovanju, zadnja leta na Brezjah, je praznoval 100 let. Ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore OFM, ki je tudi njegov sobrat, mu je ob visokem jubileju namenil nekaj besed.

ON VERUJE …

 

Naj teh nekaj misli ob sto-letnici našega dragega p. Polikarpa začnem s pričevanjem, ki ga je o njem povedal pokojni trnovski župnik Janez Pogačnik. Preden se je podal na pot v Gospodov vinograd, je študiral gradbeništvo. Bilo je za Brezmadežno – tako je pripovedoval, čeprav takrat še ni vedel, da je Marijin praznik – ko se je sredi predavanj eden od kolegov študentov odločil, da ima predavanj dovolj. Namesto na fakulteto bo šel k frančiškanom k maši. Tudi Janezu se je zdelo, da bo vse drugo bolj zanimivo, kot tisto megleno in deževno dopoldne na fakulteti.

Pri frančiškanih je maševal p. Polikarp. Seveda takrat študent Janez še ni vedel, da je to p. Polikarp. Sedel je v klop, se oziral okoli sebe in delal to, kar so delali drugi; ko so vstali, je vstal tudi on, ko so pokleknili, je pokleknil tudi on, ko so sedeli, je sedel tudi on.

Po maši se je z avtobusom peljal proti Kranju. Čelo je naslanjal na rosno šipo in gledal v moker dan. A dneva in njegove sivine niti ni prav videl; v njem so ves čas odzvanjale besede: »Vzemite in jejte, to je moje telo, ki se daje za vas.« Tem besedam pa so odgovarjale njegove misli: »In ta človek to veruje.« S tem se je začela pot njegovega spreobrnjenja.

»Ta človek to veruje.« Mislim, da se tudi mi večinoma spomnimo tega istega doživljanja. P. Polikarp je pri vsaki sveti maši po evangeliju povedal nekaj besed. Kolikokrat se je zgodilo, da je pater začel stavek, pa smo že vedeli, kako ga bo nadaljeval in kako ga bo končal. Pa vendar smo ga vedno pozorno poslušali. Tudi mi smo doživljali, da p. Polikarp veruje, kar govori. Vera, ki podpira oznanjevalca in njegovo besedo. Beseda po tej veri postane močna, oživi in prepričuje, predvsem pa privlači.

Foto: Nadškofija Ljubljana

Naj spregovorim še od drugi besedi, ki sem jo pogosto slušal iz ust p. Polikarpa: »Vsi smo vedno v Božjih rokah.« Tudi v tem primeru je p. Polikarp veroval, kar je govoril. Kakšen mir je vedno znova v teh njegovih besedah. Človek dobi občutek, da te tolažilne in spodbudne besede v resnici ne prihajajo od p. Polikarpa, ki sedi pred teboj, ampak prihajajo naravnost iz Božjega naročja, pater jih izgovarja iz Božjih rok. In besede pomirijo, navdajo z zaupanjem in človek odide od njega in nosi s seboj Izaijevo besedo: »Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,16).

Dragi p. Polikarp, ob vašem jubileju prosim Boga, naj po Mariji Pomagaj z vašo vero, zaupanjem, ljubeznijo in hvaležnostjo za življenje obdaruje tudi naša življenja. Da bomo verovali, upali in ljubili ter ob vašem zgledu veselo in hvaležno živeli.