TRG SV. PETRA (nedelja, 26. april 2015, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Četrta velikonočna nedelja, imenovana tudi nedelja Dobrega Pastirja, nas vsako leto vabi z vedno novim čudenjem odkriti to opredelitev, ki jo je Jezus sam izrekel o sebi in jo brati v luči njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. ‘Dobri pastir da svoje življenje za ovce’ (Jn 10,11). Te besede so se v polnosti uresničile, ko se je Kristus, ki je bil svobodno pokoren Očetovi volji, pustil zaklati na križu. S tem postane popolnoma jasno, kaj pomeni, da On ‘dobri pastir’, daje življenje, saj je daroval svoje življenje v žrtev za nas, zate, zate, za vse. Zaradi tega je ‘dobri pastir’.« S temi besedami je papež Frančišek začel z razlago pomena bogoslužnih besedil današnje 4. velikonočne nedelje z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra. Po molitvi Raduj se kraljica nebeška in blagoslovu, ki sta ga skupaj s papežem podelila vernikom tudi novomašnika, je sveti oče izrazil svojo bližino vsem ljudstvom, ki jih je v Nepalu in sosednjih deželah prizadel močan potres. »Molim za žrtve, za ranjene, za vse, ki trpijo zaradi te nesreče. Podprimo jih z bratsko solidarnostjo. Molimo Marijo, da je jim približa. Zdrava Marija… Danes je bila v Kanadi med blažene prišteta Marija Elizabeta Turgeon… Zahvalimo se Gospodu za to ženo, zgled življenja posvečenega Bogu in velikodušnemu prizadevanju v služenju bližnjemu.«
Kristus je pravi pastir, ki je uresničil najvišji možni zgled ljubezni do svoje črede, saj svobodno razpolaga s svojim življenjem, nihče mu ga ne more vzeti (prim v. 18), pač pa ga da za svoje ovce (v. 17). V povsem jasnem nasprotju z lačnimi pastirji, se Jezus predstavi kot pravi in edini pastir ljudstva. Hudobni pastir misli namreč le nase in izkorišča ovce, dobri pastir pa misli na ovce in podarja samega sebe. Za razliko od najemnika je Kristus Pastir skrben vodnik, ki je udeležen pri življenju svoje črede, ni mu mar za kaj drugega in nima nobene druge ambicije, kot je ta, da vodi, hrani in varuje svoje ovce. In vse to tudi za najvišjo ceno, da žrtvuje svoje lastno življenje.
V podobi Jezusa, dobrega pastirja, zremo Božjo previdnost, njegovo očetovsko vnemo za vsakega od nas, ne pušča nas samih. Iz tega zrenja Jezusa, pravega in dobrega Pastirja, prihaja ganjen vzklik začudenja, ki ga lahko najdemo v današnjem drugem berilu: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče« (2x) (1Jn 3,1). To je resnično presenetljiva in skrivnostna ljubezen, saj je s podaritvijo Jezusa kot Pastirja, ki daje življenje za nas, nam Oče dal vse, tisto največje in najdragocenejše, kar nam je mogel dati. Resnično je najvišja in najčistejša ljubezen, saj ni v ozadju nobene potrebe, preračunljivosti ali kakršne koli želje po izmenjavi. Pred to Božjo ljubeznijo okušamo neskončno veselje in se odpremo hvaležnosti za vse to, kar smo zastonj prejeli.
Toda ni dovolj le zreti in zahvaljevati se. Potrebno je tudi iti za Dobrim Pastirjem. Še posebej pa so tisti, ki imajo v Cerkvi poslanstvo voditeljev, duhovniki, škofi, papeži, poklicani prevzeti nikakor ne miselnost ‘menedžerjev’, temveč služabnikov, s posnemanjem Jezusa, ki nas je s tem, da se je ‘slekel samega sebe’, rešil s svojim usmiljenjem. K temu načinu življenja so poklicani tudi novi duhovniki rimske škofije, ki sem jih z veseljem posvetil danes dopoldne v baziliki sv. Petra. Dva med njimi se bosta pojavila, da se vam zahvalita za molitve in vas pozdravita.
Sveta Marija naj izprosi zame, za škofe in duhovnike vsega sveta milost, da bi služili svetemu Božjemu ljudstvu z veselim pridiganjem evangelija, z občutenim obhajanjem zakramentov in s potrpežljivim in krotkim pastoralnim vodstvom.
Objavljeno 28. 04. 2015