Duhovniki naj blagoslovijo vse grobove na pokopališču z enega samega mesta (pri pokopališki kapeli ali cerkvi, križu oziroma vežici ali ob vhodu), brez blagoslova posameznih grobov in brez navzočnosti vernikov. Blagoslov grobov naj spremlja zvonjenje zvonov župnijske cerkve in pokopaliških kapel. Tako bodo verniki po domovih z molitvijo lažje spremljali to sveto opravilo.

Spoštovani in dragi brat duhovnik Franc. Hvala ti za zgled zvestega, veselega duhovnika po Jezusovem in Marijinem srcu. Naj se na tebi uresniči še drugi del glavne mašne prošnje: »Odzval se je tvojemu klicu in ti zvesto služil iz ljubezni do tebe in do nas, naj med tvojimi izvoljenimi v nebesih uživa večno radost.« Amen!

V petek, 16. oktobra 2020, je odšel h Gospodu gospod Franc Godec, duhovnik ljubljanske nadškofije.

Na koncu se zahvaljujem vsem, ki se borijo s to epidemijo. Posebna zahvala gre vladi in Uradu vlade za komuniciranje, da lahko tudi preko te tiskovne konference nagovorim katoličane kot tudi evangeličane, pravoslavne, binkoštnike ter muslimane in drugače verne ter neverne. Vse vabim k molitvi za zdravje. Želim vam blagoslovljene dneve, ki nas čakajo. Naj ti dnevi v naša življenja in družine prinesejo vero v vstalega Jezusa Kristusa, mir in medsebojno razumevanje. Vsem obljubljam molitev. Najlepša hvala!

Navodila stopijo v veljavo v petek, 16. oktobra 2020. S tem navodilom prenehajo veljati Navodila slovenskih škofov v slovenskih cerkvah v času krepitve epidemije COVID-19, ki so bila v veljavi od 21. julija 2020.

Večina pravnih postopkov poteka med ljudmi, ki so iz različnih razlogov in vzrokov na nasprotnih bregovih. Kaj lahko se zgodi, da se med postopkom nasprotja med njimi poglabljajo in se začne rojevati sovraštvo. Vsi vemo, da naš narod nikakor ni imun proti temu virusu, ki deluje v globini in poruši odnose za rodove naprej. Znan je primer Baharjevega Franceta iz Šentvida, ki je prišel škofu Leniču voščit za rojstni dan. »V imenu štirih milijonov Slovencev,« mu je dejal. »Saj nas ni toliko, saj nas je samo dva milijona,« je smeje odvrnil škof Lenič. Na to pa France: »Ja, dva milijona, a ima vsak še enega v želodcu.« Če je z nami tako, potem je nadvse pomembno, da je tisti, ki vodi postopek, vedno usmerjen k pomirjanju in povezovanju med strankami. Izjemno zahtevno a obenem nadvse potrebno prizadevanje. Cilj mora biti, da vse stranke, če je le mogoče, iz postopka izidejo boljše, kot so vanj vstopile. K temu veliko pripomore tudi jasna obrazložitev odločitve, ki stranke pouči in jih usmerja k boljšemu.

Vse prevečkrat se tudi nam dogaja, da sicer ne začnemo zagovarjati več različnih resnic in lahko vsak izbere tisto, ki mu trenutno najbolj ustreza, pač pa ravnamo tako. Imam svojo resnico, ki sem jo pobral kdo ve kje, svojo pobožnost, ki je lahko v hudem sporu z zdravim teološkim izročilom, in sem slepo zaverovan vanjo. Če dejstva govorijo proti tej moji resnici, toliko slabše za dejstva. Če je koncil povedal kaj drugega, potem tega koncila ne priznavam. In če je moja resnica v nasprotju z učenjem papeža, potem je ta papež antikrist.

Zahvaljujem se vsem vernikom, ki se zavedajo, kako dragoceno je naše srečevanje pri maši in drugih obredih. Brez te bližine je naše krščanstvo podhranjeno, do neke mere invalidno. Ker veste, da Cerkev živi v občestvu, ste sprejeli tudi nošenje maske. Potolažen sem in pomirjen, ko pridem v različne skupnosti in vidim, da ljudje praktično sto odstotno upoštevate navodila zdravstvene stroke in politike.

Mesec rožnega venca je pred nami. Upajmo, da se bodo jagode vrtele med prsti, da bodo časi preizkušnje poskrbeli, da se bo tej lepi molitvi, pridružil še kdo.

Nedelja svetniških kandidatov nas je danes zbrala v cerkvi Svete Trojice, v kateri je dolgo časa maševal in zlasti spovedoval Božji služabnik prof. Anton Strle. Ob njem bomo prosili za srečen potek postopka za beatifikacijo še za škofa Antona Vovka, škofa Friderika Baraga, škofa Janeza Frančiška Gnidovca in duhovnika Andreja Majcna. Več nam bodo o poteku postopkov povedali postulatorji in vicepostulatorji na koncu te svete maše.

Ko se zahvaljujem organizatorjem, bi se rad zahvalil tudi mladim, ki so pokazali, da znajo biti odgovorni, da znajo biti solidarni, da znajo skrbeti drug za drugega.

Zakaj se jih spominjamo? Najprej zaradi tega, ker vsak človek zasluži spomin. Vsak mora imeti mesto v srcu tistih, ki so živeli z njim in v srcih njihovih potomcev. Kajti vsak naslednji rod živi iz tega, kar mu je prejšnji rod zapustil v dediščino.